Ljuba Moja sveta Anastazija!
Svetnik oziroma svetnica, ki goduje na božični dan, ne more biti kar tako. In ti res nisi kar tako. In tega ne govorim kar tako.
Prebral sem, da si zavetnica zoper cenzuro tiska in priznam, da mi je to takoj vzbudilo radovednost in me pritegnilo – kar ni čudno glede na to, da sem kot otrok rasel v državi v kateri je bilo precej cenzure, ne le v tisku.
Največ cenzure je bilo verjetno prav na področju vere in cerkvenih zadev in moji otroci kar ne morejo dojeti, da včasih nismo poznali ne božiča ne velike noči. No, poznali smo ju že in tudi praznovali, le – na skrivaj, sicer pa ju ni bilo zaslediti ne v izložbah ne v reklamah ne na televiziji. Kar – če malo premislim – po svoje sploh ni bilo tako slabo.
Ljuba moja Anastazija, ti si prav zanimiva sveta dama.
Goduješ na božič, tvoje ime pa pomeni »rojena na veliko noč«!
Tvoj oče je bil pogan, mati pa kristjana.
Prisiljen v poroko, si vendarle ostala devica: malo iz trme in seveda zaobljube Kristusu, malo pa zato, ker je ženina oziroma moža bolj zanimala tvoja dota, kot ti.
Užaljeni, poganski in za zakonske radosti prikrajšani soprog – cesarski uradnik – te je zaprl v klet, da bi njegov šef – cesar ne zvedel zate, le-ta pa ga je poslal na diplomatsko pot v Perzijo, s katere pa se ni več vrnil, ti, ljuba sveta Anastazija, pa si tako prišla do svobode in do velikega premoženja.
S premoženjem si pomagala zaprtim in preganjanim kristjanom, preganjalci pa so ti prišli na sled in zaprli tudi tebe šele, ko si – če rečem po domače – bankrotirala.
Zaprli so te v ječo, da bi te do smrti izstradali, a je Bog, ki je hrana lačnim in tolažba žalostnim, na čudežen način skrbel zate.
Nato so te skupaj še z dvestosedemdesetimi sotrpini vkrcali na preluknjano ladjo, da bi bila hrana ribam, ladja pa spet čudežno ni potonila. Na koncu so te vrgli na grmado in zažgali. To se je zgodilo 25. decembra leta 304.
Ko so kasneje na ta dan začeli praznovati božič, torej Jezusovo rojstvo, se je razširila legenda, da si bila kot babica navzoča pri Božjem porodu in so ti v roke – popolnoma nediplomatsko in nedogmatsko – potisnili škarje, ker si menda prerezala popkovino. To legendo so scenzurirali cerkveni teologi in dogmatiki, ti pa si, kot rečeno, postala zavetnica zoper cenzuro.
Bog je duhovit, kot vedno trdim.
Ljuba moja sveta Anastazija! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga obrezanega ali ne, v polnosti ali pa cenzuriranega vrni in izlij na nas. Pa vesel božič.
Gregor
PRISLUHNI
