Ljubi moj sveti Bernard!

Kljub temu, da si znamenit mož, znamenit do te mere, da so 12. stoletje v katerem si živel poimenovali kar »Bernardovo stoletje, se človeku lahko zazdi, da se je tvoj domet v dotičnem stoletju tudi zaustavil. Dobro, no, seveda se vsak polpismen in rahlo izobražen osebek zaveda, da bi evropska zgodovina tekla precej drugače kot je, ko bi te ne bilo ali ko bi se bil, kot si si sicer želel, zabubil v svojo samostansko celico, saj si s svojem pisanjem, še bolj pa seveda s svojim zgledom, odločilno vplival na politično in cerkveno življenje tistega časa. 

In seveda ni nepomembno dodati, da je bilo v tistem času politično in cerkveno življenje, bolj ali manj ena in ista reč. In se današnji liberalci, vsaj v naši deželi, premalo zavedajo, če jim je to sploh znano, da znamenita »ločitev Cerkve od Države« ni izmislek francoske revolucije, ampak so tovrstne pobude, vse od časov, ko sta se Cerkev in Država preveč zbližali in se celo istovetili, prihajale predvsem iz cerkvenih vrst.

Pa ne bom zdaj o tem!
Niti ne o tem, ljubi moj sveti Bernard, da veljaš za ustanovitelja cistercijanov, čeprav si, kot novic, potrkal na vrata samostana Cistercium, ki ga je štirinajst let pred tvojim trkanjem ustanovil sveti Robert v želji, da bi prenovil od posvetnosti razvajeno redovno življenje. A tudi tem prenoviteljskim redovnikom ježe zmanjkovalo sape, ti pa si, ko si se odpovedal svetni slavi in bogastvu, skupaj s tridesetimi somišljeniki, samimi vitezi, elito tedanjega burgundskega plemstva, prinesel svež veter, za katerega se je izkazalo, da je pristna sapica Svetega Duha.

Ne bom o tem, da si Evropo navduševal in navdušil za križarske pohode, ker se mi osebno zdi sporno, da nekdo v imenu evangelija ljubezni dvigne roko in meč nad sočloveka, pa če gre za še tako svete reči, saj je ni bolj svete reči, kot je človekovo življenje in je tudi sam Najsvetejši postal človek. No, tudi ti, ljubi moj sveti Bernard, si po žalostnem izplenu križarskega pohoda, pod vprašaj postavil svoje navdušenje.

Še mnogo reči povezanih s teboj, bi lahko izpostavil, pa vendar me nobena tako ne gane in se me ne dotika, kot preprosta hvaležnost, da je tudi v naših krajih – in to že v času »Bernardovega stoletja«, 1136 – zrasel cistercijanski samostan, in se obdržal do današnjih dni. Hvaležen sem, ne zato, ker bi sam imel kake – recimo temu – cistercijanske težnje, temveč zato, ker sem kot mladostnik na srečanjih mladine v Stični, doživel nepopisno lepe in nepozabne ure … In so te ure vplivale na moje dneve, tedne, mesece in leta … na moje življenje, in sem, kar danes pač sem, tudi zato, ker si se ti v 12. Stoletju odločil kakor si se pač odločil: za Boga.

Ljubi moj sveti Bernard. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI