Ljuba moja sveta Bernardka!
Več tisoč glave množice se iz leta v leto zgrinjajo v Lurd, jaz pa sem bil tam enkrat samkrat, tako mimogrede: za en večer, eno noč in eno dopoldne. Bil sem še mulc, pa vendar leto dni starejši kot ti, ko si se srečala s čudovito lepo Gospo. Bolj so me zanimale stojnice kot spovednice in ni me vleklo ne k votlini ne v cerkev. Tipično najstniško obnašanje, lahko pripomnim zdaj, ko imam sam polno hišo najstnikov.
Ko sem odrasel in me je začelo zanimati, pa je vedno zmanjkalo ali časa ali denarja, le izgovorov ne. Zdaj pa počasi že drsim v leta, ko se bom v Lurd morda napotil iz nuje … s prošnjo za zdravje.
Po drugi strani pa je res, da se tudi ti z Marijo nisi srečala v božjepotnem romarskem središču, še v cerkvi ne, ampak na obrežju reke med nabiranjem dračja. Med delom torej … med izpolnjevanjem dolžnosti, med opravki. In tam si se, ljuba sveta Bernardka, z njo srečevala tudi potem, ko so se prikazovanja končala.
Kako mi je všeč tvoj odgovor, ko so te sestre v samostanu z neprikrito zavistjo spraševale o srečevanju z Brezmadežno, in si jim odgovorila, da si pač »metla«. Metla je zato, da se z njo pometa, in ko je ne potrebuješ več, jo pač odložiš v kot. »No, vidiš,« si rekla »tako je tudi z mano. Sveta Devica je mene uporabila, potem pa so me postavili v kot. Tam je zdaj moje mesto, tam sem srečna, tam bom ostala.«
O, kakšna šola za nas, ki se tako radi sklicujemo na zasluge in minulo delo. Biti »Božja metla«: pri roki takrat, ko je treba in je potrebno, potem pa uživati v ponižnem veselju, da si bil lahko koristen.
A da se vrnem k prejšnji misli. Bog človeka poišče tam kjer je in svoje angelske poslance pošilja izbrancem na delavna mesta: Mojzesa je zmotil na paši, Zaharija pa v templju, da se dotaknem laikov in posvečenih. Kot Bog, kot angeli, tako tudi Marija izbrane duše poišče kjer pač so: tebe, ljuba Bernardka med delom, fatimske pastirčke med igro, Međugorske vidce pa med lumparijo – če gre verjeti podatku, da sta prvi vidkinji šli na Crnico skrivaj kadit!
In s sprašujem, kje Marija išče in čaka mene, pa je ne vidim: na odru, za štedilnikom, na kavču … ali morda pobožno klasično v cerkvi?
Ljuba moja sveta Bernardka! Kot se za praznik spodobi, je prav da počistimo. Pomagaj nam, da bomo pripravne »Božje metle«. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
