Ljubi moj sveti Bogomir!

Tvoja življenjska zgodba nikakor ni zabavna, pa vendar mi je ob branju ves čas šlo na smeh. Zakaj?

Na kratko: bil si dolgo pričakovan in izmoljen otrok. Starša sta te zavolj zaobljube že zelo zgodaj poslala v samostan, postal si duhovnik, nato pa kot opat prevzel nek propadajoči samostan in ga v nekaj letih prenovil, tako da ti škofovska služba ni mogla uiti, čeprav si bežal pred njo. Bil si skrben škof, posebej naklonjen ubožcem, in ko je mesto uničil požar, si za obnovo zastavil vse svoje in cerkveno premoženje. A ljudem, ki so te prej tako hvalili in častili, to ni bilo dovolj, in razočaran, predvsem pa opljuvan od svoje črede, si se umaknil v samostan, kjer si desetletje kasneje sklenil svojo zemeljsko pot.

Zakaj torej smeh?

Ker si vse te prigode in nezgode doživel in pretrpel skupaj s svojim imenom – Bogomir! Nekdo, ki Božji mir nosi v svojem imenu, ni imel tako rekoč ene same mirne minute na tem svetu. 

In jaz v tem vidim Božjo duhovitost. Ki nam tudi na tak način da vedeti, da mir, ki ga prinaša Vstali Kristus ni mir tega sveta. In svetniki, kot si ti, ljubi moj sveti Bogomir, nam pričujete, da veren in odrešen človek lahko poseduje in ohrani mir srca, kljub silnemu nemiru vse naokrog!

Pa še nekaj se mi dopade in ti moram kar povedati. To, da ob sporu z nehvaležnimi meščani, nisi vztrajal do onemoglosti oziroma do mučeništva. Priznam, da tale pohvala izhaja iz dejstva, da se sam zelo nerad zapletam v spore, še manj pa v njih vztrajam, za razliko od, ne vem kako naj jih imenujem … morda: militantnih kristjanov, ki so danes na pohodu in ki – tako se mi vsaj zdi – kar iščejo, kje bi se lahko še spopadli z drugače mislečim, gledajočim, čutečim in usmerjenim svetom v katerem živimo, in vse to pod parolo evangelizacije, torej: širjenja Božje misli in ljubezni! In ko jih dobijo po grbi, javkajo: »Seveda, saj je Jezus rekel, da nas ne bodo sprejeli, ker smo njegovi učenci …« A isti Jezus je rekel tudi: »Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« (glej Mr 6, 11) in ne naj se prepiramo v nedogled in zmagamo v pretepu.

Ljubi moj sveti Bogomir! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo znali prav ravnati. Da bomo vedeli kdaj vztrajati in kdaj ne. Da bomo znali razlikovati med pričevanjem za Resnico in repenčenjem za svoj prav.

Gregor

 

PRISLUHNI