Ljuba moja sveta Cita!
Čeprav te dostikrat upodabljajo z rožami v rokah, ti v življenju ni bilo z rožami postlano. In kot je tvoje ime – Cita – okrajšana oblika imena Felicita, se takole prvi hip in na prvi pogled zdi, da si bila v življenju prikrajšana prav za tisto, kar v latinščini to ime pomeni: torej za srečo!
Že z dvanajstimi leti si zaradi revnih razmer morala zapustiti dom in družino, in si postala služkinja, dekla, služabnica – skratka: deklica za vse. In niso ti prizanašali ne tvoji gospodarji ne tvoji sodelavci. Ti pa – zvesta svojemu imenu in Bogu – nisi vračala hudega s hudim, ne krivice s krivico, ampak si ponižno in potrpežljivo prenašala vsa ponižanja, žalitve in napore. Pa ne le to. Kljub napornemu delovniku si vsak dan našla čas za mašo in molitev. Pravzaprav si dan začela z mašo in molitvijo, vstajala prva in hodila spat zadnja. In ko si tako dolga leta svoje delo in žrtve, kot seme sejala v trda, nezorana, s trnjem in plevelom zaraščena srca svojih bližnjih, je seme vendarle obrodilo in prineslo ne le trideseteren ali šestdeseteren, temveč stoteren sad.
Nam, ki živimo v svetu, ki hlepi po hitrem in lahkem uspehu, po slavi in lagodnem življenju, pričuješ, da so vera, upanje in ljubezen maratonske in ne šprinterske veščine, ter da sta molitev in maša trden temelj, na katerem se gradi, pa če so življenjske okoliščine videti še tako nasprotne in nesrečne.
Ljuba moja sveta Cita! Prav nič čudno ni, da so te za zavetnico vzele dekle, služkinje, gospodinjske pomočnice, strežnice in celo natakarji. A pravzaprav si zavetnica vsem, ki pošteno in trdo delamo. Predvsem pa si nam zgled v potrpežljivem prenašanju tegob v zaupanju v Božjo voljo in še bolj v Božjo previdnost.
Obilo žegna za tvoj god. Sedi za slavnostno godovno mizo in pusti si vsaj danes postreči od svojih angelskih in svetniških kolegov in kolegic. Žegen pa deli z nami, kot si svoje čase delila vse, kar si imela, z revnimi. Saj smo res reveži v naši vasezagledanosti.
Gregor
PRISLUHNI
