Ljuba moja sveta Elizabeta Ogrska!
Prav nič nenavadno ni, da so te razglasili za zavetnico KARITAS-a, ko pa že ob sami omembi tvojega imena vsak pošten in pošteno lačen človek pomisli na salamo, in kako lepo bi bilo, ko bi mu kdo pripravil en sendvič … z ogrsko! Jaz zase povem, da se sendviča ne branim ob nobeni uri. Pa nisem »uporabnik« KARITAS-ovih uslug.
Čeprav bi bilo prav, da bi bil. Reden uporabnik KARITAS-ovih uslug!
Kajti žalostno in pomanjkljivo napačno je, da ob besedi KARITAS, ki vendarle pomeni »ljubezen« in to dejavno, čutečo ljubezen, običajno pomislimo na ljudi, ki so potrebni pomoči in ljubezni, le redko pa na ljudi, ki ljubijo in zato pomagajo!
Kot dober in pošten kristjan, bi seveda rad ljubil vse ljudi … tudi svoje bližnje. A ker bi to … z ljubeznijo … rad dobro in pošteno opravil – ne le na pol, ker polovičar pa nisem – previdno in preudarno izbiram, koga bom ljubil … In tako ljubezen postane izbirčna in ljubezen do bližnjega le ena od izbir, ki so mi na voljo.
Ljubezen pa ne izbira! Ker ljubezen ni izbira! Ljubezen je – ne nazadnje – zapoved! Prva in največja! In nova!
Koga naj torej ljubim? In kako?
Vse to so legitimna in logična, čeprav nekoliko farizejska vprašanja. Jezus je na vprašanje, kako doseči nebesa, odgovoril: »Ljubi Boga in svojega bližnjega!«, na podvprašanje: »Kdo je moj bližnji?«, pa odgovoril z zgodbo o usmiljenem Samarijanu.
A vse naše življenje je na nek način pot »iz Jeruzalema v Jeriho«, in na tej poti ali pademo med razbojnike, ki nas ranijo in pustijo na pol mrtve ali pa smo Samarijani, ki tem – na pol mrtvim – pomagajo. Lahko smo seveda tudi razbojniki, tisti torej, ki rane povzročajo, lahko smo duhovniško in levitsko brezbrižni, ter rane in ranjene prezremo, lahko smo gostilničarji, ki ranjene sprejemajo, lahko smo celo živinčeta, torej osli, ki vse to prenašamo, hočem reči, da pomagamo …
Kdo je komu bližnji v tej zmešani poti iz Jeruzalem v Jeriho? Res le Samarijan »nekemu človeku« ali vsi vsem?
»Pojdi in tudi ti tako delaj!« Izkazuj usmiljenje vsakemu in vsem. Od osla dalje …
Ljuba moja in sveta Elizabeta Ogrska! Ti si delala tako. Po zgledu Kristusa in svetega Frančiška, ter po zgledu usmiljenega Samarijana! Ko si bila otrok in ko si bila žena, ko si bila mati in ko si bila kraljica, ko si bila na dvoru in ko si bila v pregnanstvu … si »delala tako«!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da po tvojem zgledu zasije dobro iz vsakega srca!
Gregor
PRISLUHNI
