Ljubi moj sveti Fabijan in ljubi moj sveti Sebastijan!
Iz previdnosti vaju bom naslovil vsakega posebej, saj še v knjigi iz katere črpam svetniške življenjepise piše, da v življenju nista imela nobene zveze, razen dneva smrti.
In moram reči, da ni bilo najbolj modro, da so vaju zapisali vkup … kot par … sploh zaradi slovesa, ki se drži tebe, moj ljubi Sebastijan. Kajti kiparji in slikarji so te skozi vso zgodovino upodabljali kot prelepega mladeniča, zelo pomanjkljivo oblečenega, če ne kar golega … in kljub temu, da ti na teh upodobitvah prelestno telo prebada lepo število puščic, na tvojem obrazu ni brati bolečine … prej slast in strast. In ni čudnega, da so te za svojega vzeli tisti, ki se tudi sicer najraje držijo svojega … če me razumeš. In, žal, mislim da me.
In te prav nič ne krivim … in se ti opravičujem. Pa saj sam veš, da prav vsi ljudje potrebujemo božjega priprošnjika. In je prav, da jim stojiš ob strani, pa čeprav se ne gre strinjati z njihovim načinom življenja … mišljenja … in gledanja na stvari. Si pač eden tistih mučencev, katerih mučeništvo se ni končalo s smrtjo, ampak še kar traja … le na drugačen način.
In tudi ni naključje, da si priprošnjik zoper nalezljive bolezni … in bom tu končal s to temo, preden bom klican na zagovor.
Ti, sveti Fabijan, pa si dokaz, da Sveti Duh ne izbira po človeških principih in standardih. Ne rečem, da lahko čisto vsak kmet, ki v času konklava obišče večno mesto, postane papež … a tebi je to uspelo. Pa saj ne da si si prizadeval. Bil si izbran in si vdano sprejel človeško, predvsem pa božjo odločitev.
Z zdravo kmečko pametjo si uredil in vodil zaupano ti službo … in še bolj kot Sebastijana te prosim: pazi na svoje. Bodi jim zvest in dober priprošnjik. Izprosi svojim pastirskim, a teološko izobraženim, naslednikom na škofovskih stolčkih zdravo kmečko pamet. In če je nate sedel golob in te izbral, naj se zgrnejo golobje jate … da nam bo šlo bolje. In bolj po pameti.
Ljuba moja svetnika. Obilo žegna za vajin god, pa nam ga vrnita in izlijta na nas.
Gregor
PRISLUHNI
