Ljubi moj sveti Feliks!
Poleg prahu, ki ne vem od kod pride in se z neverjetno vztrajnostjo iz dneva v dan trudi s pokrivanjem vseh mogočih in možnih površin, nam v naši hiši največ preglavic povzročajo knjige.
Otrokom povečini zato, ker se jim ne ljubi brati, pa jih k temu vseeno silita tako šolski učni načrt kot tudi njihova rodna mati. Slednja kar v dvojni funkciji: kot ljubeč roditelj, torej iz čisto zasebnih in osebnih vzgibov, in kot učiteljica, tako rekoč po službeni dolžnosti!
Moj problem s knjigami pa je tudi dvojen.
Pod A: Toliko jih je, da že ne vem več kam z njimi, saj hiša ni kot moj trebuh, ki se z vsakim vnosom nekoliko razširi. Zidana iz kamna ne popušča niti za milimeter in je notranjost posledično vedno bolj polna.
Pod B: Vse bolj mi zmanjkuje časa in se tako posledično, ne le na že prebranih knjigah, ki so ali lepo zložene na policah ali pa po kupčkih ležijo kjerkoli že, temveč tudi na še neprebranih nabira že prej omenjeni zoprni prah.
Zakaj ta družinsko knjižničarski traktat, se morda kdo sprašuje, ti, ljubi moj sveti Feliks, pa verjetno ne. Ne le, ker vam je v nebesih že vse jasno, ampak ker si zaradi knjig izgubil svoje življenje. No, če sem čisto natančen, življenja nisi izgubil, ampak si ga za knjige daroval, in da bom še bolj natančen, ni šlo za katerekoli knjige, ampak za knjige Božje besede, za svete knjige, oziroma, če sem še natančnejši: kristjani verjamemo, da je Kristus učlovečena Beseda, torej si, ljubi moj sveti Feliks, življenje seveda dal za samega Boga.
Tvoji preganjalci in mučitelji so od tebe zahtevali bogoslužne knjige, da bi jih uničili, in ti jim jih nisi izročil. Bi danes ravnal drugače? Hočem reči, v tvojih časih so bil knjige že same po sebi svetinje: redke in dragocene, ne tako kot danes, ko se na knjigah, kot sem povedal v uvodu, nabira prah in ne vemo kam z njimi. V tvojih časih bi izguba ali uničenje izvoda Svetega Pisma za poznavanje Božje besede oropala celo generacijo, medtem ko danes nabožne knjige ponuja vsaka malo bolje založena papirnica, če pa knjigarna nima oddelka z duhovno literaturo jo je pa lahko upravičeno sram.
Treba je priznati da smo, ne le zaradi velike naklade in lažje dostopnosti, danes izgubili spoštljiv odnos do najbolj svete knjige vseh knjig. Kdo od nas še razmišlja, da se tam na polici med Slovenskimi klasiki ali Zbirko Sto romanov, stisnjeno med Sestro Vendelino in Jamiea Olivera, ne praši le Sveto pismo, ampak se nalaga prah na samega Kristusa!
Ljubi moj sveti Feliks. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni, skupaj z odločnim pogumom in spoštovanjem do Učlovečene Božje besede, ki si ga ti premogel v svetniškem izobilju.
Gregor
PRISLUHNI
