Ljubi moj sveti Frančišek!
Ksaverij! To je pa že še treba dodati. Da vemo, kdo je kdo.
Prvi znani Frančišek je seveda »asiški«. Ki pa je bil pravzaprav – kar ni tako zelo znano – Janez – Giovanni! In ga je oče, tako ljubkovalno … zaradi matere, oziroma žene, ki je bila Francozinja … začel klicati »francozek« … Francesco … Frančišek …
Glede na to, kako pozno se je ime pojavilo, se vas je do danes nabralo kar nekaj » svetih Frančiškov« in se nobeden od vas ni »delal francoza« … in vas je prav to – med drugim, seveda – tudi naredilo svete!
Francozi gor ali dol … iz rodne Španije si šel v Francijo – študirat!
Pogoste deške sanje so, da bi, ko bom odrasel, postal policaj, vojak ali astronavt: vihteti orožje in osvajati svet … ali celo druge dimenzije! Morda so bile takšne tudi tvoje otroške sanje, a si jih – zaradi očetove nesrečne smrti in materinega strahu – opustil. Pa ne docela!
Orožja morda res nisi vihtel, a svet si osvajal. In to za drugo, oziroma drugačno dimenzijo! Za Kristusa! Na Vzhod, v Indijo, še naprej na Japonsko, želeč na Kitajsko, si na njenem pragu, komaj šestinštiridesetleten, umrl: iztrošen kot predpražnik! Kakšna nenavadna in čudna smrt za doktorja in profesorja!
»Ničesar drugega nisem iskal ali želel, razen tega, da se izčrpam z delom in da svoje življenje žrtvujem za odrešenje duš!« Tako si zapisal. In tako si storil.
Mi pa rešujemo svet iz svojih udobnih foteljev, se pri šestintridesetih končno odselimo od staršev, se šestinštiridesetih končno odločimo za otroka, pri šestinpetdesetih za resno zvezo in se pri šestinšestdesetih odločimo živeti in zato začnemo paziti nase, da se ne bomo preveč iztrošili, ker bi radi dočakali vsaj šestinosemdeset in se spet sesedemo v fotelj ali pa sklenemo porabiti vse kar smo tako ali drugače takšnega in drugačnega »prišparali« v življenju … in si privoščimo. Tudi kakšno potovanje v Indijo, na Japonsko in Kitajsko!
Če nam seveda uspe podreti »kitajski zid« egoizma in egocentrizma, ki smo si ga sezidali!
Tale zadnji Frančišek, ki se je pojavil, je tudi vaše sorte! Papež! Prav nič francosko poštirkan. Južnjak! »Što na umu to na drumu!« nam kar naravnost in neposredno pove svoje. Nič doktorsko in profesorsko zavito v celofan in mašnice! In gre mnogim v nos! Sploh tistim, ki se – kar se ljubezni do bližnjega tiče – radi »delajo francoze«! Pa naj mi dobri in pobožni Francozi odpustijo te besede. Saj oni se pa iz Angležev delajo norca!
Ljubi moj Frančišek Ksaverij, popazi na vse »frančiške« in »francoze«! Oboji smo božji!
Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
