Ljubi moj sveti Frančišek Paolski!
Pozdravljen še eden od mnogih svetih Frančiškov.
Očitno že kar ime sámo kliče k svetosti in zdaj mi počasi postaja malo žal, da nisem katerega od svojih pobov poimenoval po asiškem ubožcu, saj bi s tem očitno povečal možnost, da v družini dobimo vsaj enega svetnika.
No, ti moj ljubi sveti Frančišek iz Paole si prav res dobil ime po asiškem soimenjaku, saj sta te priletna starša od Boga izprosila prav na njegovo priprošnjo.
Potem, ko si v odrasli dobi zastavil svoje samotarsko, sveto puščavniško življenje, ki je pritegnilo mnoge posnemovalce, so se v tvojem življenju kar vrstili čudežni dogodki, ki pa si jih, kot piše, opravljal kar tako mimogrede: kot Mojzes si s palico si izvabil vodo iz skale, da si napojil žejne delavce; kot mladeničem v ognjeni peči, tudi tebi plameni niso prišli do živega, ko si popravljal kar zakurjeno krušno peč; ozdravljal si slepe, gobave in hrome kot Jezus, in kot On Lazarja, si ti od mrtvih obudil svojega nečaka. In še in še.
A meni so kljub vsemu najbolj pri srcu čudežne reči iz tvojega otroštva. Na romanju si v Rimu pocukal za kiklo nekega kardinala in mu poočital, da nosi prenobel obleke in da se prenobel nosi.
O, tudi mene kdaj pa kdaj ima, da bi stegnil jezik in kakemu kiklonoscu povedal kaj podobnega. Pa saj sam nisem nič boljši in tudi mene je treba kdaj pa kdaj pocukati in mi povedati, kar mi gre. Kikle nimam, a dekliški priimek moje žene je Kikelj, in ona mi jih še najpogosteje napne.
Dvanajstletnega so te starši po zaobljubi za eno leto vtaknili v frančiškanski samostan in tam – tako piše in tako trdijo meniške priče – si hkrati in ob isti uri stregel bratom pri mizi in mašniku pri oltarju.
A vidiš, dragi moj, to mi dopade.
Vem, da v mojem življenjepisu ne bo pisalo, da sem delal take reči, kot ti, upam pa, da bo kdo od mojih potomcev pripomnil, da sem delal tako kot ti. Vem, da jedilna in oltarna nista ena in ista miza, a ko družini na mizo prinašam vsakdanji kruh in pa tisto kar iz dneva v dan skuham in spečem, in če in ko to počnem z majhnim kančkom neizmerne božje ljubezni, se naša jedilnica spremeni v cerkev in miza v oltar. Ne morem biti hkrati na dveh mestih – za štedilnikom in pri oltarju, lahko pa eno vršim, kot da je drugo.
Umrl si na veliki petek med branjem pasijona. In táko smrt si v igralskem napuhu želim: umreti na odru med predstavo … umreti s predstavo … kot ti, ki si naredil življenjsko piko pri: »nagnil je glavo in izdihnil.«(Jn 19,30)
A eno je igrati, drugo pa dati se zares v službo bližnjega … do konca … kot Kristus … kot sveti Frančišek Asiški … kot ti, ljubi moj Frančišek Paolski.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
