Ljubi moj sveti Friderik!
Takole na hitro bi ti lahko rekli, da si posnemovalec, kopija Janeza Krstnika.
In ne da bi bilo karkoli narobe s tem, da nekdo želi biti podoben tako velikemu svetniškemu vzorniku, kot je bil Janez Krstnik, ki je bil po vrh vsega še v sorodu s samim Jezusom, saj ko rečem, da si »kopija« s tem ne mislim nič slabega. Nasprotno.
V bistvu hočem povedati, da si, ljubi moj Friderik, eden od mnogih svetnikov, znanih in neznanih, ki ste – kot Janez – izgubili glavo zaradi ženske. In to ne tako leporečno in v prispodobi in v pomenu v kakršnem frazo »izgubiti glavo« uporabljamo v naših pogovorih danes, temveč kruto in dobesedno.
Janez Krstnik se je zameril Herodu, ker mu je očital, da je zapustil svojo prvo ženo in se poročil z bratovo. No, če smo natančni, se je Janez še bolj zameril tej drugi, torej bratovi ženi, Herodiadi, ki je nato pri svojem drugem možu, torej Herodu, dosegla, da ji je bila po znamenitem plesu hčerke Salome, zaradi katere je leporečno in v prispodobi izgubil glavo že omenjeni Herod, servirana glava preroka z odkritosrčnim, ostrim in predolgim jezikom!
Na podoben način si ob glavo prišel tudi ti, ljubi moj sveti Friderik, ki si si upal stegniti jezik in si cesarja Ludvika opozoril na nemoralno in razuzdano življenje njegove žene, cesarice Judite, ki ji kakopak ni bilo prav nič všeč, da ji kdo karkoli očita, in je zato najela in poslala nadte dva morilca, ki sta ti vzela besedo in življenje.
Podobno se je skozi zgodovino godilo mnogim, ki so bili prepričani, da je zakon enak za vse, da se ga mora držati tako ta, ki ga je spisal, kot ta, ki ga posluša, da pravila veljajo v enaki meri za vse: od svinjskega pastirja do kronane glave, in so opozarjali na nemoralno in nedopustno obnašanje, ter posledično končali kot Janez Krstnik ali pa ti, ljubi moj sveti Friderik, ki si sicer obdržal glavo na telesu, a telo lahko zdrži in preživi le omejeno število vbodov in ran, in že omenjena morilca sta bila kruta in dobro plačana in sta si z mečem v roki dala duška, ti Friderik, pa si dušo izpustil. V Božje naročje sicer, a vendarle.
Bil si celo tako prijazen in uslužen, da si se pred morilcema umaknil v že zate pripravljeno grobnico, ju tja celo povabil, da sta tam opravila svojo žalostno in grozovito nalogo, in si tako ljudem prihranil kup opravkov, ki bi jih sicer imeli s tvojim pogrebom.
Ljubi moj sveti Friderik. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da si bomo upali dvigniti glavo in stegniti jezik, takrat, ko je to prav in potrebno.
Gregor
PRISLUHNI
