Ljuba moja sveta Genovefa!
Takole pregovorno rečemo, da »žena podpira tri vogale hiše«, skupno izjavo o tem, če ta podatek tudi v resnici drži, pa možje in žene ne le pregovorno temveč bolj pogovorno, nadvse praktično, v visokih frekvencah in precej na glas usklajujemo že precej časa, vendar dokončna odločitev še ni padla in sklep o tem še ni podan.
Vsaj zase lahko rečem, da precej glasno ugovarjam. Pa ne zato, ker bi ženil branil tiste tri vogale, ki jih podpira ali pa bi jih ji – Bognedaj – celo hotel puliti iz rok, a dejstvo je, da najino skupno lastništvo obsega, kar tri stavbe, kar seveda znese dvanajst vogalov, od katerih jih jaz torej podpiram devet, kar pregovor o vogale podpirajoči ženi gladko zamolči. In se mi godi krivica! Se mi zdi?!
A kaj imajo zakonski prepiri in vogali opraviti s tabo, ljuba moja sveta Genovefa, ki ob zaobljubi devištva moža sploh nisi imela in torej nisi imela komu podpirati vogalov? To je dejstvo. Je pa res, da si vogale podpirala kar celemu Parizu, ko so ga njegovi meščani – in tu očitek leti predvsem na može, ki bi pregovorno, po bontonu in redu stvari, morali poskrbeti za svoje mesto – pustili na cedilu.
V 5. stoletju, ko je v Francijo vdrl hunski kralj Atila, so se parižani razbežali, saj so upravičeno domnevali, da se bo ponovil scenarij izpred dobrega tedna, ko je poganski grozovitež – če gre seveda verjeti legendi – tam nekje v okolici Kölna na seznam svetnikov in na oni svet pomagal priti sveti Uršuli in njenim vsaj enajstim, če ne enajst tisočim družicam. Plemeniti Francozi so se, kar se svetništva tiče, raje naredili Francoze in če bi ne bilo tebe, ljuba moja sveta Genovefa, bi se Parizu kaj slabo pisalo.
Tako pa si – skupaj še z nekaj pogumnimi ženami – poskrbela, da so vogali Pariza obstali. Atila, ki se – vajen šotorov – na vogale res ni kaj prida spoznal, se je tako podprtemu mestu raje izognil, ti pa si postala narodna junakinja, kasneje pa – zaradi svojega nadvse zglednega življenja, skrbi za bolne, uboge in odrinjene ter zaradi številnih čudežev, ki so se godili na tvojo prošnjo – še svetnica in torej še iz nebes, kjer sveti tako imenovana večna luč, bdiš nad tako imenovanim »mestom luči«!
Ljuba moja sveta Genovefa! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo podprli, kar je za podpreti, ne glede na število vogalov. In ovinkov.
Gregor
PRISLUHNI
