Ljubi moj sveti Gotard!
»Prelaz« je nekaj visokega, je najvišja točka, ki jo moramo prepotovati, ko se iz ene strani prek gora podamo na drugo stran. In samostalnik »prelaz« je nedvomno izšel iz glagola »laziti«, ki pomeni »premikati se sem in tja dotikajoč se podlage s telesom.«
Jaz, ki sem vrtoglav, tovrstno previdno, počasno in vsekakor smešno premikanje na višini popolnoma razumem, saj mi že menjava žarnice predstavlja podvig, pa je treba zlesti zgolj na stol. Obiranje jabolk ali kako pleskanje opaža, ko moram zavzeti tretji ali celo četrti klin na lestvi, pa pri meni spada že pod rubriko adrenalinskih športov.
Zdaj se, ljubi moj sveti Gotard, zagotovo že sprašuješ, kaj mrgolazim in kam se mislim priplaziti s tem svojim razpredanjem okrog prelazov, a naj te samo prijazno spomnim, da se eden najpomembnejših prelazov v Evropi, ki povezuje sever in jug preko Alp, imenuje po tebi. In to ni kar tako in nikakor le po naključju.
Ni kaj, visoko si prilezel. In to v visokem srednjem veku.
No, roko na srce, prelaz je bil tam, ko tebe še ni bilo in bo tam, ko tudi mene več ne bo. A tako kot Gotthardpass ali Passo del San Gottardo povezuje sever in jug, Italijo in Švico, Altdorf in Biasco, skratka eno stran hriba z drugo … tako tudi ti, sveti Gotard, povezuješ zemljo in nebo, grešnike s svetniki, ljudi z Bogom.
Visoko si prilezel, čeprav si hotel biti skromen menih, saj so te postavili za škofa. A se kot škof nisi prav nič visoko nosil. Berem, da si obiskoval župnije, kjer si ljudi nagovarjal z vsem razumljivimi pridigami, da si zahajal v hiše revnih in bolnih, da si jih tolažil in jim pomagal, da si obiskovalce osebno sprejel in da si bil vedno na voljo tudi v spovednici. In bi tale zadnji stavek najraje prebral še enkrat in še enkrat … v upanju, da ga bo slišal ali prebral kak tvoj škofovski sobrat, do katerih je včasih težje priti kot do najvišjega prelaza.
Malce nenavadno se mi zdi, da so te tvojemu strogemu asketskemu življenju navkljub, izbrali za priprošnjika pri protinu. Zoper putiko torej, ki velja za bolezen preobilja in so ji včasih rekli kar »bolezen kraljev«. No, danes, ko vsevprek nezdravo živimo, preveč in predobro jemo in pijemo, ima že skoraj vsaka hiša svojega kralja. Jaz sam sem zaenkrat še zdrav, a kakor sem zastavil svojo pot čez življenjske prelaze, ko živim, kot se reče, »ne veliki nogi«, se mi lahko kaj kmalu primeri, da se mi bo razbolel palec na tej veliki nogi in bom po kraljevsko tulil v bolečinah. Če pride do tega, mi je že zdaj v tolažbo, da vem, na koga naj se obrnem.
Ljubi moj sveti Gotard! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in z nebeških prelazov izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
