Ljubi moj sveti Hospicij!
Vsake toliko se človek vpraša – ali pa ga celo vprašajo – »Kaj je bilo prej: kura ali jajce?«. Prav tako sem se ob srečanju s teboj vprašal: So bili prej hospici, ali si bil prej ti … in si hospicem dal ime?
Glede na to, da je hospic prvotno ime za hišo, v kateri dobijo prenočišče in oskrbo popotniki in romarji, kot me poduči Slovar, lahko seveda mirno in utemeljeni zaključim, da so hospici obstajali že davno pred tabo, saj so ljudje od davnine potovali in romali.
A ti, ljubi moj sveti Hospicij, si rad govoril, da smo vsi ljudje na zemlji popotniki in romarji, ki se pripravljamo na nebeško gostijo. Priromal in pripotoval si kdove od kod, saj to ni znano, v bližino Nice in se naselil v stolpu, ki še danes po tebi in zaradi tebe nosi ime Saint-Sospice. Tam si svojemu imenu primerno, ki seveda pomeni »Gostoljubni«, sprejemal vse, ki so se zatekli k tebi, bodisi po nasvet ali zgolj prenočit.
In ker vsi romamo proti nebesom – ali vsaj nekam v tisto smer – zadnje čase več govorimo o hospicih, ki poskrbijo za hudo bolne, za umirajoče, za njihove svojce … za mirno zadnje slovo. Čeprav me izraz »zadnje slovo« vedno nekoliko zaboli. Že res, da se poslavljamo, a je to le začasno slovo. Res je, da človek, ki umira, odhaja za zmeraj, a prav zato, ker smo ustvarjeni »za zmeraj«, verjamemo in upamo, da se bomo spet srečali in videli. Vsi. Tudi tisti, ki ne verjamejo v nebesa, ampak zgolj v »tisto smer«.
Hospic je torej prostor – hiša ali zgolj stanje telesa in duha – kjer človek spoznava, da je bilo to življenje le obisk, potovanje in romanje. Prostor – ali zgolj stanje telesa in duha –, kjer se človek pripravlja na odhod domov.
Ti, ljubi moj sveti Hospicij, si, kadar si se od svojih gostov umaknil k molitvi, rekel, da greš »v goste k Bogu«. Kar je lepa misel in si jo jemljem k srcu. Čeprav mislim, da je to življenje moj dom, sem tu le gost. In ker je moj pravi dom pri Bogu – ali še bolje, v Bogu – v trenutkih molitve dejansko obiščem svoj dom, gostujem pri Bogu. Verjetno se zato človek na stara leta ali ko se bliža smrti, vedno bolj odpira za molitev.
Kura ali jajce, zemlja ali nebo, potovanje ali počitek … ni pomembno. Sleherni trenutek smo z Bogom, pri Bogu in v Bogu.
Ljubi moj sveti Hospicij! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
