Ljubi moj sveti Hugo Grenobelski!
Kadar kdo omeni Grenobel, vedno pomislim na morje. In je vsaj hecno, če nenavadno, saj Grenobel velja za glavno mesto Alp in je na zemeljski obli in na vsakem spodobnem zemljevidu lociran pod vznožje zasneženih hribov, kjer se jim o morju še sanja ne, oziroma kjer o morju lahko zgolj sanjajo.
Zato je kriva pesem: »Oprosti mi, Katrin« ki sem jo poslušal še kot otrok in kjer »na stanici u Puli« – na morju torej – čakajo na »Ekspresni vlak za Paris: Pula, Trst, Milano, Torino, Grenobel, Paris«. In so me kot otroka očarala imena tujih mest … a žal mi je do dneva današnjega uspelo od naštetih obiskati le začetno in končno postajo. Pulo in Pariz, torej.
V Grenoblu še nisem bil!
Ti pa si tam opravljal svojo škofovsko službo kar dvainpetdeset let! In kljub temu, da si jo vršil s svetniško popolnostjo, si se je v začetku strašno branil in otepal. A si v pokorščini sklonil glavo in sprejel križ, ki ti je bil naložen.
Mnogim, ki so občutljivi na iveri v tujih očesih, se zgodi, da ne opazijo bruna v lastnem očesu. Ti pa si, morda ravno zato, ker tvojega pogleda ni zastirala in motila niti najmanjša iver, zlahka opazil Bruna. Pa ne mislim lesenih brun … ampak prav Bruna. Svetega Bruna. No, Bruno takrat še ni bil svet … oziroma je bil svet, le da še ni bil razglašen za svetnika. Kako pa naj bi bil, ko pa je bil še živ?! A vidiš: morda so svetniki prav zato svetniki, ker jim ne povedo, da so sveti … in lahko mirno živijo svoje svetništvo. Za razliko od nas, ki smo vseh sort svetniki, predvsem pa se imamo za svete in mučimo s svojim svetništvom vse okoli sebe, da je vse polno mučencev … pa od tega ni kaj dosti haska, le malo mučno je …
No, kakorkoli … ti si opazil Bruna, ki je skupaj s šestimi prijatelji iskal prostor za samostan in si mu podaril posestvo Chartreuse , ki je tako dalo ime prvi kartuziji in kartuzijanom, ki jih poznamo – hvalaBogu – še vedno tudi pri nas.
Oh … od vseh teh imen in podatkov človeka kar glava zaboli.
In je tudi tebe bolela glava … menda … In želodec … Očiten znak, da si preveč videl in preveč vedel; da si bil preobčutljiv za to, kar si videl in vedel … in si zato trpel. In te je bolela glava.
In si priprošnjik zoper glavobol. Zoper zoprni glavobol!
Ljubi sveti Hugo. Pomagaj vsem … ki se v svojih službah in poslanstvih trudijo … tudi, ko je težko. In vztrajajo, čeprav je težko. In vidijo preveč tega, kar ni lepo in prav. In vejo, kaj bi bilo lepo in prav. In jih zaradi nezdružljivosti tega dvojega boli glava. In želodec. In duša. In srce.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
