Ljuba moja sveta Ivana Elizabeta!
Toliko se govori o borbi za pravice žensk, o enakopravnosti spolov, o prevladi patriarhata nad matriarhatom … da je človeka kar sram, da je moški.
In se opravičujem za tale moško šovinistični dovtip …
A reči hočem – in se ob tem popolnoma resno in iskreno zavedam, da moji moški predniki niso vedno prav lepo ravnali z predstavnicami nežnejšega spola in da se so ženskam skozi zgodovino dogajale hude krivice in zlorabe … torej, reči hočem, da človek nehote dobi vtis, da so ženske do pred par leti bile popolnoma nemočne … in posledično neopazne in neaktivne … in jih ni malo, ki za vso nepravičnost, trpljenje in zlorabe krivca vidijo v Cerkvi.
Ki seveda, v tem pogledu, ni čisto nedolžna …
Ampak po drugi strani pa – glej, no glej – se prav znotraj cerkvenega občestva in Cerkve kot institucije, skozi vso zgodovino, najdejo ženske, ki nikakor niso bile neopazne, še manj neaktivne in nikakor nemočne! Ki so dale vetra tako kronanim glavam kot papežem. Še več pa je takih, ki so pomagale, zdravile, izobraževale, skrbele … medtem, ko je moški svet sestankoval ali pa se mečeval in streljal!
In tudi ti, ljuba sveta Ivana Elizabeta, si ena teh … pa čeprav niso silno znana.
Rojena v drugi polovici osemnajstega stoletja si svojo vero prečiščevala in živela v času francoske revolucije … Po očetovi smrti si morala prevzeti gospodarstvo in si po moško krmarila skozi viharne čase.
Cerkev v tedanji Franciji je bila razdeljena na revolucionarne in kontrarevolucionarne vernike, na duhovnike, ki so bili prorežimski in na protirežimske, na zveste državi in zveste papežu. Zveni znano, kaj … tudi za naše slovensko-evropske razmere.
Ljuba Ivana Elizabeta. Pomemben preobrat v tvojem življenju se je zgodil, ko si se udeležila skrivne maše na seniku … in se tako še enkrat več dokazuje, da se pravi Cerkvi vedno dogaja štala … in v štali …
Svet duhovnik je v tebi prepoznal sorodno sveto dušo in te vzpodbudil, da si se posvetila sirotam, revnim, ostarelim … Ustanovila si redovno skupnost Hčera svetega križa … in križ je postal usoden zate. Ne ta, ki si ga živela … ampak ta, ki si ga kot redovnica nosila okrog vratu in se ti je nekoč zapičil v prsi. Rana ti je s časoma uničila zdravje in križ te je pripeljal v nebesa.
Ljuba sveta Ivana Elizabeta! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
