Ljubi moj sveti Janez Nepomuk!
Ga pravzaprav ni mosta, ne le v naših krajih, temveč širom Evrope, ki da kaj nase in bi bil brez tvoje podobe. Izklesan iz kamna ali stesan iz lesa stojiš tako na eni ali na drugi strani mosta, včasih pa celo na sredi, in mimoidočega oziroma vodoprečkajočega pozdravljaš vedno in dosledno s prstom na ustih: »Pšššt! Molči in ne govori o tem!«
In ker je tvojo zgodbo povezano s spovedno molčečnostjo upesnil – sicer po svoje, zelo predrzno in prav nič pobožno – celo sam Prešeren, sem, ker naivno zaupam literatom in umetnikom, domneval, da mi tvoja s prstom pokrita usta sporočajo, da se za svetost in zavoljo svetosti zakramentov tudi umira, če je treba.
Zdaj pa sem prebral, da mi sicer res šepečeš: »Pšššt! Molči in ne govori o tem!«, le da pri tem nimaš v mislih spovedi, ampak prave razloge tvoje beatifikacije.
Dobro, saj veš, da se šalim: da se dobro zavedam, da je spovedna molčečnost sveta stvar, za katero se tudi umira in nisi edini. Oziroma sploh nisi. Ker to pač ni bil razlog tvojega mučeništva in smrti. Pa čeprav so te zaradi tega proglasili za svetnika.
In kljub temu, da med drugim veljaš za zavetnika spovednikov in seveda mostov, bi te pravzaprav morali postaviti za zavetnika zgodovinarjev. Saj je prav zato, ker je nek zgodovinar površno bral in še bolj površno, celo malomarno opravil svojo nalogo, prišlo do napake. In naj to dodam, kako me vedno znova in tudi vedno bolj na obrate spravi stavek, ki ga zadnje čase zelo pogosto slišim, namreč, da se zgodovine ne sme spreminjati!
Zgodovino je nemogoče spreminjati. Kar se je zgodilo, se je zgodilo in pika. In tu nihče ne more nič. (Sem hotel dodati, da še Bog ne, pa nisem čisto prepričan, saj se mi zdi, da Bog v svoji vsemogočnosti lahko spreminja tudi zgodovino, le da je to poponoma nepotrebno.) Spremeni pa se lahko seveda – in se celo mora – naše pojmovanje in vedenje o zgodovini, če pridemo do novih podatkov, dejstev, spoznanj in odkritij. In je skrajno neumno in ignorantsko, če tega ne storimo.
Da pojasnim nepoučenim: Ti, ljubi moj sveti Janez Nepomuk, si mučeniško smrt pretrpel, ker se nisi hotel ukloniti kralju in njegovim krivičnim zahtevam. Ker si vztrajal pri zvestobi Kristusu in Cerkvi, zasluženo držiš v svojih rokah palmo, pa čeprav je že omenjeni površni zgodovinar iz samo njemu znanih razlogov napletel zgodbo, ki se je zapisala v zgodovino. In, ki so jo – potem, ko so prišli do novih podatkov – v tvojem primeru popravili, kot bi se to moralo zgoditi v vseh primerih, ki jih na žalost, ne le v naših krajih, temveč širom Evrope, kar mrgoli, in zato še vedno ostajamo vsak na svojem bregu, in nas ti zaman vabiš naj uporabimo most.
Ljubi moj sveti Janez Nepomuk! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Ga potrebujemo.
Gregor
PRISLUHNI
