Ljubi moj sveti Janez Zlatousti!
Naj se ti takoj na začetku malo pohvalim, da sem tudi jaz nekolikanj zlat.
Moj pokojni oče ni imel veliko razvad, a ene se je držal čvrsto in zvesto, in to je bila kavica po kosilu. In to kavo – espresso s smetano – sem mu, če sem bil le doma, sicer si je našel drugo žrtev, vedno pripravljal jaz. Ko je po kosilu odložil – odvisno od menija, mamine volje in založenosti hladilnika – ali žlico ali vilico in smo odmolili, je imel navado reči: »Veš, poet, svoj dolg?«, kar je bilo, kot da ne bi že tako ali tako vedel, kaj sledi, znamenje zame, da sem mu postregel s kavo.
Zadovoljen s postrežbo in okusom kave, mi je po nekaj letih uvajanja, nadel naziv: Zlati sinko. In to je ovekovečil tudi na priložnostni sliki, ki sem jo prejel – res več ne vem – ali za rojstni dan ali god ali kar tako. Na sliki sem torej narisan s kavo v roki, nad mojo glavo pa napis: Zlati sinko.
Jaz imam torej materialni dokaz, da sem zlat. Kaj pa ti, ljubi moj sveti Janez Zlatousti?
Kakšen nepoučen človek bi zaradi vzdevka, ki so ti ga nadeli, lahko celo mislil, da si imel težave z zobmi … paradontozo, na primer … in da si manjkajoče zobovje nadomestil z zlatimi zobmi, kot so svojčas počeli, pa temu ni tako, kajti do svojega vzdevka si prišel zaradi besed, ki so letel iz tvoji ust. Bil si tako vešč in spreten govorec, in besede, ki si jih izgovoril, tako polne Božjega Duha, da so jih poslušalci imeli za čisto zlato.
In ne dvomim, da si bil res izvrsten govorec, saj so bile tvoje pridige dolge tudi po dve uri, medtem ko se v naših cerkvah prične nervozno kašljanje in pomenljivo pogledovanje na uro že po kakih šestih minutah, ki se pa se poslušalstvu vlečejo kot dva dni, ne le dve uri.
V Antiohiji si tako pridigal kar dvanajst let. Da ne bo nesporazuma: dvanajst let si tam služboval kot pridigar – nisi govoril dvanajst let, to bi bilo tudi za bisero ali diamantnoustega malo preveč – potem pa so te poklicali v Carigrad za patriarha, kajti tvoja govorniška slava se je širila, in na dvoru se jim je zahotelo na čelu slavne Cerkve imeti slavnega govorca. Ne le slavnega – zlatega!
A zlato ima svojo težo. In tudi zlate besede znajo biti težke za lahka ušesa. Ni čudno torej, da si po vseh mogočih spletkah pristal v pregnanstvu, kjer si tudi umrl.
Ljubi moj sveti Janez Zlatousti! Slovenski pregovor pravi: Ni vse zlato, kar se sveti! In to drži, kot pribito. Pomagaj nam, da bomo znali razlikovati pravo zlato od pozlate in ponaredkov, da ne bomo že ob slutnji rumene barve skrenili s prave poti, da ne bomo pozabili, da se zlato v ognju preizkuša in da ne bomo na koncu presenečeni in razočarani, ko bomo na Mihaelovi tehtnici spoznani za prelahke.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!
Gregor
PRISLUHNI
