Ljubi moj sveti Jernej!
Ljudje se med sabo radi obkladamo z razno raznimi pridevniki in si utemeljeno in neutemeljeno pripisujemo utemeljene in neutemeljene značajske lastnosti. Včasih to naredimo, kar sami sebi. Mislim to, da se ozmerjamo ali da si pripišemo kako značajsko lastnost, ki nam pripada ali ne.
In čeprav precej časa porabimo za to, da razmišljamo, kaj si ljudje mislijo o nas, je, če potegnemo črto, najpomembneje, kaj si o nas misli ljubi Bog.
Da nas ljubi, to nam je bolj ali manj jasno, a kaj si misli o nas, kakšni da smo?!
Tebi ljubi moj sveti Jernej je jasno oboje: da te Bog ljubi in kaj si misli o tebi. Ob prvem srečanju z Jezusom, je le-ta o tebi rekel, da si pravi Izraelec v katerem ni zvijače. In to je lepa pohvala, ni kaj.
Nek pisec iz tega evangeljskega odlomka potegne še par zanimivih zaključkov: da si bil šaljivec v resnem krogu apostolov, da si bil »vicmohar« po domače, da si prinašal vonj pomladi in ščepec poezije v hladno in prevečkrat suhoparno ozračje, da ko je Jezus pri zadnji večerji rekel »Eden izmed vas me bo izdal«, prav nihče ni pomislil, da bi to lahko bil ti.
Vse to se da najti v človeku, če v njem ni najti zvijače. Lepo.
Dobra volja je nekaj, kar človeku hitro zleze pod kožo.
In morda so jo – dobro voljo, namreč – tvoji mučitelji, brez dvoma težki zamorjenci, iskali, ko so te slekli iz kože preden so te obglavili, tako da nam zdaj na premnogih oltarjih in slikah poziraš z lastno kožo v roki.
In ni prav. Res ne. Da si, dobrovoljen kot si bil in si, postal zavetnik vseh nas, ki radi »skačemo iz kože«, kar še zdaleč ni zaščitni znak in značajska lastnost veseljakov. Prej zamorjencev.
Prav rad bi imel bolj trdo kožo, da ne bi za vsako figo skakal iz kože.
Ljubi moj sveti Jernej. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
