Ljubi moj sveti Jordan!
Težko bi človek tvoje nravi dobil bolj primerno ime.
Jordan je seveda znamenita reka v Palestini, znana tako iz Stare kot iz Nove zaveze, njeno ime pa pomeni: »zmerom tekoča«! In tudi ti nisi obmiroval niti za trenutek in si bil vedno »v teku«. Po srečanju s svetim Dominikom si postal dominikanec in po njegovi smrti, zgolj dve leti po vstopu, prevzel vodenje novega reda. Izpopolnil si pravila, organizacijo in delovanje. V času tvojega vodstva je red narasel s trideset samostanov na tristo. Nenehno si bil na poti, pridobival nove redovnike in hrabril stare.
Tudi tvoje življenje se je, kot se za reko spodobi, končalo v morju. Ko si se vračal z obiska samostanov v Sveti deželi, je ladjo zajel vihar, da se je potopila skupaj z vsemi potniki.
A ne morem si kaj, da ne bi ob reki po kateri si dobil svoje ime, razmišljal dalje in nekoliko po svoje.
Ti, ljubi moj sveti Jordan, si svoje življenje končal v Sredozemskem morju, svetopisemska reka pa se – še danes seveda – izliva v Mrtvo morje ali Morje soli, kot se imenuje v hebrejščini. Zaradi velike vsebnosti soli se ne v morju ne v njegovi okolici ne more razviti kakšno omembe vredno življenje.
Reka Jordan, ki v svojem zgornjem toku prinaša življenje, saj napaja polja, daje rast in mnoge odžeja, konča kot mrtvaška mlakuža? Torej ni pomembno samo od kod izviramo, ampak tudi kako končamo. Kam usmerimo svoj tok: svojo moč, svoj čas, svoje talente …
Mnogi ljudje morda na videz poniknejo, izginejo, se umaknejo, pa vendar so – kot podtalnica – mnogim vir pitne vode. Spet drugi so močni hudourniki, ki ženejo turbine in so vir energije in svetlobe za svojo okolico. Pa tihe mirne vode, ki pa vendarle obračajo mlinska kolesa, da se zmelje, kar mora biti zmleto.
Če se to, kar bi moralo »zmerom teči«, zaustavi, se voda zasmradi, celo zastrupi.
Ljubi moj sveti Jordan. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da se obrnejo naše turbine, da se odprejo zapornice in zasučejo mlinska kolesa, da bosta moka in kruh, da bomo vir čiste, pitne vode, da bomo napajali in ne poplavljali, da bomo – sladkovodni – kljub vsemu ravno prav slani – kot nam je naročil Kristus naj bomo – in da se ne prevzamemo in ne presolimo, da ne bomo končali mrtvi kot reka Jordan, ampak živi kot ti, sveti Jordan.
Gregor
PRISLUHNI
