Ljubi moj sveti Jožef Cottolengo!
Če pomislim na Torino, najprej pomislim na Juventus. Pomislim na nogometne tekme, ki sem jih kot otrok gledal po televiziji, na znamenito stripovsko nogometno bitko med Juventusom in milanskim Interjem, kot je bila zabeležena v Alan Fordu, ki sem ga kot najstnik prebiral.
Pomislim na Don Bosca, za katerega sem prvič slišal kot otrok pri Hčerah Marije Pomočnice na Bledu, kjer smo z nunami igrali med dvema ognjema, kar je bilo kar doživetje, ki bi ga tudi danes – kljub temu, da sem zdaj precej širša tarča kot takrat – z veseljem ponovil, kot najstnik pa sem prebiral Ukradli ste mi srce.
Pomislim seveda na Torinski prt, v katerega je vtisnjena Jezusova podoba. Ali pač ne? Odvisno, kateremu znanstveniku, teologu ali zgodovinarju prisluhneš.
Pomislim na Fiat. Ki je bil prvi avto, ki sva ga z ženo kupila, ko še sploh nisem imel vozniškega izpita.
Nate, ljubi moj sveti Jožef Cottolengo, pa ne pomislim. Pa čeprav še danes v srcu mesta stoji Hiša Božje previdnosti, ki skrbi za revne, zapuščene, bolne, osamljene in vse pomoči potrebne.
Je že tako in je vedno bilo, da gresta bogastvo in revščina z roko v roki, in mesta, ki so bogata, so bogata tudi z reveži. Nogometaši, ki tekajo za žogo po zelenici, so dobro plačani, a tisti, ki jih občudujejo, so dostikrat praznih žepov. Človek lahko dela v tovarni, ki izdeluje avtomobile, pa vendar ne zasluži dovolj, da bi si avto lahko privoščil. Romar lahko zre v relikvijo, a če ne verjame in ne veruje, je zgolj ubog turist.
Tisoči vozijo Fiatove avtomobilov. Tisoči gledajo Juventusove tekme. Tisoči berejo Alan Fordove stripe. Tisoči igrajo med dvema ognjema. Tisoči obiščejo Torino, da bi videli torinski prt. Tisoči gredo skozi Don Boscove oratorije. Tisoči pa so našli zatočišče v Hiši Božje Previdnosti.
Jezusova podoba, vtisnjena v prt, je seveda relikvija, pa vendar zgolj turistična zanimivost, če kristjani s svojimi deli ne vtisnemo Božje podobe znova in znova v ta svet. In ti, ljubi sveti Jožef Cottolengo, si vtisnil pečat ljubezni in živo podobo Boga v mnoga utrujena, bolna, izmučena in ranjena srca svojega časa. Vtisnil pa si tudi svojo podobo v številne tvoje pomočnike, sledilce in posnemovalce, ki tvoje delo, bližnjemu v korist in Bogu v čast, nadaljujejo še danes.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
