Ljuba moja sveta Katarina Tekakwita!
Kot otrok sem nadvse rad prebiral tako imenovane »indijanarice«, zgodbe z ameriškega divjega zahoda, večinoma izpod peresa Karla Maya, in nisem bil edini. Zato smo se mulci pogosteje kot »Nemce in partizane« igrali »kavbojce in indijance«, kar je pravzaprav eno in isto, le imena vlog so različna. Po vseh pretečenih letih pa ugotavljam še eno reč, ki povezuje ti dve igri, namreč: pri obeh smo vsi hoteli biti »ta rdeči«!
In tudi »ta rdeče« iz obeh iger nekaj še dodatno povezuje, kar je bil – mimogrede – pomemben razlog, zakaj smo si prizadevali biti rdeči, namreč: imena. Vzdevki. Če smo pri partizanskih vlogah, po vzoru znamenitih »Odpisnih«, vsi hoteli biti Tihi, Mrki, Prle in podobno, je bil nabor imen pri indijancih še večji in še bolj duhovit. Od resničnih in zgodovinskih: Sedeči bik, Nori konj in Geronimo, do literarnih Vinetu, Orlovo pero, Medvedja šapa, pa vse do izmišljenih Pes, ki ga boli trebuh ali Konj, ki je zgrešil hlev …
Zabavali smo se, se lovili, seveda tudi streljali in tepli, vse od igre pa, kot je običajno pri mulcih, do krvi in zares.
Zakaj ves ta otročji uvod, ljuba moja sveta Katarina Tekakwita? Zato, ker mi ni dalo miru in sem brskal toliko časa, da sem na spletu izbrskal podatek, s katerim mi knjiga o svetnikih pač ni postregla: Kaj pomen tvoje ime? Ne Katarina – to ime si dobila pri krstu in pomeni »čista«, to vem – ampak Tekakwita. Ker nekaj pač mora pomeniti, toliko indijanskih knjig sem pa vendarle prebral, da to vem. In pomeni: »tista, ki se zaletava.«.
In seveda pomisliš, zakaj bi starši svojemu otroku nadeli tako nenavadno ime. A mislim, da tudi to ni tvoje pravo ime. Kajti v življenjepisu berem, da ti je, ko si bila stara štiri leta, epidemija črnih koz vzela starše in brata, tebi sami pa je bolezen močno iznakazila obraz in ti oslabila vid. Sklepam, da te je stričeva družina, ki te je siroto posvojila, preimenoval v »tisto, ki se zaletava«, ker si se, na pol slepa, pač zaletavala v vse okoli sebe.
Tvoja mama je že bila krščena, tvoj oče pač ne, a ti si se v nekakšni otroški slutnji vrgla po mami, in hrepenela po Neznanem in Neizrekljivem, ki si ga v hipu prepoznala in sprejela, ko je v vašo vas zašel krščanski misijonar. Zavedajoč se nevarnosti, da se odrekaš svoji posvojiteljski družini in celotnemu plemenu, si se zaletela tudi v ta zid, in izprosila krst, da se je tako še enkrat in na drugem koncu sveta izkazalo, da rek »nomen est omen« drži.
Ker si se zaobljubila devištvu, ker si sveto in pobožno živela, ker so neposredno po smrti s tvojega obraza izginile bolezenske brazgotine, so ti ljudje nadeli še eno ime: čista lilija.
Ljuba moja sveta Katarina, ki se zaletavaš. Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da se ne bomo preveč zaletavali, oziroma da bomo za prave in svete reči šli tudi z glavo skozi zid.
Gregor
PRISLUHNI
