Ljubi moj sveti Kazimir!
Že v tvojem času si verjetno veljal za čudaka, danes bi te brez dvoma razglasili za blaznega.
Rojen na poljskem dvoru, tretji od petnajstih otrok, princ … ki je ves svoj čas najraje preživel v cerkvi. Še spal si najraje tam.
Oče/kralj te je brez uspeha skušal spraviti v politiko in v promet. Uklonil si se v toliko, da si s številno vojsko vkorakal na Ogrsko, kjer te je ljudstvo želelo za kralja, pa se je vladajoči trinog: znameniti Matija Korvina … naš Kralj Matjaž (?) … prehitro vrnil in je – na tvoje veliko veselje – sledil povratek domov.
Oče/kralj te je hotel poročiti s cesarično, a ti si se že kdaj zaobljubil Božji Materi in Devici … in tu se nisi uklonil.
Oče/kralj je besnel … te celo zaprl … tako je pač bilo v tistih časih … v 15. stoletju.
Danes se tvojemu očetu ne bi bilo treba ubadati s teboj … kdaj že bi zate poskrbela Socialna služba. In ko rečem »poskrbela« … ne mislim, da bi ti našli kak prijetnejši nadomestni dom, rejnike, ki bi imeli posluh za tvoje potrebe in želje … »Nikjer ne najdem več veselja kakor pred oltarjem. Da smem le tam ostati, pa mi ni mar ne lov ne igra ne ples ne vse drugo kratkočasje.« si rekel svojemu učitelju.
Očeta bi sociala pustila na miru … ne nazadnje je kralj – ali po naše: pripada stranki na oblasti… Ti pa bi spoznal vse mogoče ustanove, kavče, delavnice, terapije … dokler morda ne bi izkoristil pet minut brez kontrole in skočil skozi okno.
Morda se komu zdi, da pretiravam .. a kdor se je že kdaj izgubil v labirintih liberalističnega razmišljanja … komur je bilo dano zgolj pokukati v prostorja kjer mešajo meglo … komur se je že kdaj plašč, ki ga ne zna obračati po vetru zataknil v kolesje tako imenovanega demokratičnega sistema in ga je potegnilo med drobna zobata kolesca, ki meljejo in meljejo, dokler se ne pozabi kaj se je mlelo, ve o čem govorim. In ve da imam prav.
Kazimir, Kazimir … kazil si mir v svojem času … in skazil bi ga danes, da bi se pokazalo iznakaženo.
Umrl si v Litvi. Tisti Litvi, ki je – kot ti očetu/kralju – kljubovala velikemu sovjetskemu bratu … in ni dala svojega hriba križev in ga ni dala. In kadarkoli so bagri zravnali, so križi vedno znova vstali.
Božja trma!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas!
Gregor
PRISLUHNI
