Ljubi moj sveti Krištof!
Naj naprej izkoristim priložnost in se ti zahvalim za vse srečno in varno prevožene kilometre. Glede na to, da sem dolga leta prisegal le na čevlje in bicikel, je dejansko mali čudež, da se pri vseh prevoženih kilometrih, lahko »pohvalim« le z eno nesrečo in opraskanim odbijačem zaradi nespretnega bočnega parkiranja!
Kljub temu, da si eden najbolj znanih svetnikov, je o tebi bore malo znanega: da si bil menda doma v Likiji, današnji Turčiji, da si se odpravil po svetu, da bi poiskal najmogočnejšega kralja in bi mu služil, da si naletel na puščavnika, ki ti je zapovedal, da prenašaš ljudi preko reke, da si to počel brez večjih težav, ker si bil silno močan, da pa si si nekoč naložil otroka, ki je bil težek, vedno težji, da si se skoraj utopil preden si ga prenesel na drugo stran, in da je bil ta otrok Jezus, ki ti je rekel: »Naložil si več kot ves svet!«
To se ti pripisuje, to se govori o tebi, toliko da boš vedel. Ali je res ali ni – s tem se pa, svetnik, verjetno ne ubadaš in ti ni pomembno. Saj se za take stvari še jaz ne menim, pa se o meni tudi marsikaj govori in se mi pripisuje marsikaj kar je še dlje od resnice, kot sem jaz od svetništva!
Pa ne zameri, vsaj ti ne, da se bom malo primerjal s tabo: Hotel si služiti najmogočnejšemu kralju… To željo, ki jo je v tvoje srce, nedvomno, položila božja previdnost, sta meni v srce in zibko položila moja starša. Ki pa sta, nedvomno, delovala v moči božje previdnosti, božja in previdna kot sta bila in sta!
Prenašal si ljudi preko reke… Tudi jaz prenašam ljudi. Ne preko reke, ampak tako – iz dneva v dan. A priznam, da vedno težje in težje. Kakšnih sploh ne morem več prenesti. In se jim raje ognem. A vem, da se, ko se ogibljem ljudi, ogibljem tudi svetništva.
Naložil si si otroka… Tudi jaz sem si jih naložil. Kar šest! A tu naj se pohvalim: nisem si jih naložil, ampak sem se zanje odločil. In jih nisem dobil kar tako, ampak so mi bili podarjeni. Zaupani. In jih ne prenašam sam. Kot prva jih pomaga nositi možinja. Potem župnik. Pa škof. Pa šola. Pa država. Pa sosedje. In tako naprej. Vendar se bojim, da se, razen možinje, nobeden ne zaveda tega. Če pa se zavedajo, pa zelo slabo pomagajo. Ker otroci so težki.
In ko sem si jih »naložil«, sem si naložil »več kot ves svet«! Tebi se je v otroku, ki si ga nosil, razodel Kristus! In tudi jaz v svojih otrokih gledam Kristusa! In vem, da ga moram gledati tudi v drugih ljudeh. Tudi ali predvsem v tistih, ki jih težko prenašam. Da ga moram v »zatežencih« iskati toliko časa, da ga bom našel. Da moram zreti, dokler ne zagledam! Da moram gledati, dokler ne spregledam!
Pa poglej kako me je zaneslo. Tok reke po kateri brodiva je pač močan! Hotel sem pravzaprav pisati o tem, da te najbolj poznamo kot zavetnika šoferjev! In si verjetno od vseh nebeških zavetnikov ti najbolj zaposlen in obremenjen. Sploh zdaj, v poletnih mesecih, ko se bodo po naših cestah razlile reke turistov, popotnikov, romarjev, iskalcev in izgubljencev…
In te prosim, da ne zaspiš. Da ne omagaš. Da prenašaš. Da nosiš: nas in Kristusa. Kristusa nam in nas Kristusu!
Ljubi sveti Krištof. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
