Ljuba moja sveta Krizant in Darija!
Jezus je ob neki priliki dejal: »Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« (Lk 12, 51-53)
In priznam, da so se mi te besede, pa čeprav so prišle iz božjih ust, vedno zdele nekoliko pretirane. Ne rečem: znotraj družine zna priti do precejšnjih napetosti, nesoglasij, sporov, prepirov, ampak da pa bi se sprli zaradi verskih vzgibov, da bi zaradi nauka, ki oznanja ljubezen celo do sovražnikov, člani iste družine, otroci in starši, kar na lepem postali sovražni drug do drugega … ne, to se mi je vedno zdelo nemogoče. Nepredstavljivo. Verjetno je ta moja nejevera in naivnost posledica življenja v dokaj srečni družini. Družini, v kateri je dostikrat znalo priti do precejšnjih napetosti, nesoglasij, sporov in prepirov, ampak da pa bi se sprli zaradi verskih vzgibov … ne, tega ne pomnim.
A odkar prebiram svetniške zgodbe in življenjepise, sem že dostikrat naletel prav na to: oče proti sinu, sin proti očetu, mati proti hčeri in hči proti materi.
In tudi v vajinem primeru, ljuba moja sveta Krizant in Darija, je bilo tako. No, vsaj pri tebi, Krizant, ki te je oče na vse mogoče načine silil, da bi se odpovedal veri v Kristusa in daroval malikom. Po pomoč se je obrnil tudi nate, ljuba moja Darija, ki si bila boginji Vestali posvečena devica, da bi Krizanta pregovorila ali pa ga morda celo zapeljala. Pogovarjala sta se, a pregovoril je Krizant tebe, v vero in zakon. A tedaj se je šele začelo vajino mučeništvo.
In bom sedaj malo zavil s teme in javno zastavil vprašanje vsemu bralstvu in poslušalstvu: Zakaj o zakonu govorimo kot o mučeništvu? Vsaj možje si – čeprav je treba reči, da dame nič kaj dosti ne zaostajajo – radi krajšajo čas z vici o zakonskem jarmu, in za šankom ali ob športnih igriščih zabavljajo čez svoje žene! Kot da se niso poročili iz ljubezni? Kot da ne ljubijo? Kot da se jim ne ljubi več! Kot da so strašni mučenci, samo zato, ker so si pustili na prst natakniti poročni prstan in se jim zdaj, kot da so v ječi, toži po nekdanji svobodi!
In zdaj, če sem pikolovski in dosleden, moram tudi poudariti, da vajin zakon, ljuba moja sveta Krizant in Darija, ker sta sklenila zaobljubo devištva, po krščanskih predpisih in pravilih sploh ni bil veljaven. Je bil pa svet! In po vseh prestanih mučenjih, ki sta jih pretrpela in preživela, so vaju na koncu vrgli v jamo in zasuli s kamenjem, da sta se zadušila. Kot se, pod plazom neprimernih vicev, šal, zabavljanj in samopomilovanj, zaduši prenekateri danes sklenjen zakon, običajno uveljavljen, še preden se za pričo pokliče župnika in Boga.
Ljuba moja sveta Krizant in Darija. Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas, da bodo naši zakoni manj mučni in bolj sveti.
Gregor
PRISLUHNI
