Ljuba moja sveta Kunigunda!
Oprosti, ampak razen tvojega imena – ki bi ga človek prej kot uglajeni fini dami, svetnici, kraljici in nuni, pripisal kaki mišičasti in možačasti bojevnici – ni na tebi prav nič nenavadnega.
Takole na prvi pogled, oziroma na prvo branje, v tvojem življenjepisu ni nič posebnega. Vse je potekalo po ustaljenih tirih – kar je, priznam, malo nenavaden izraz za čas, ko še niso poznali vlakov. Torej je bolje, če rečem, da je vse potekalo po utečenem kolovozu in navadah tedanjega časa: predvidljivo, zeh, zeh … dolgočasno.
Rojeno na luksemburškem grofovskem dvoru, so te v samostanu vzgojili v damo in princeso, te zaročili in poročili z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je nato postal nemški kralj, malo zatem pa še cesar, ti pa z njim vojvodinja, kraljica in cesarica.
A tale CV (curriculum vitae) je res le na prvi pogled navaden in kraljevsko dolgočasen.
Bila sta brez otrok! Kar je seveda žalosten podatek za vsak par, ki si otrok želi. In huda preizkušnja. Ter nepredstavljiv pritisk, če pomisliš, da skupaj s tabo tega otroka čaka in pričakuje celotno cesarstvo! Družinski problemi ljudi na visokih položajih zlahka prerasejo v politično krizo in ni čudno, da si, ljuba moja Kunigunda, postala tarča političnih spletk.
Obtožili so te nezvestobe, ti pa si vse obtožbe ovrgla, ko si se podredila – za današnji čas precej skrajnemu – za tvoje čase pa čisto običajnemu postopku tako imenovane »Božje sodbe«, ko si se bosa sprehodila po razbeljenih lemežih in ostala nepoškodovana.
Svojega moža si spodbujala – danes bi rekli – k večji socialni pravičnosti. Spodbujala si gradnjo bolnišnic in sirotišnic, po moževi smrti si – kje ste feministke?! – samostojno vladala do izvolitve novega cesarja, nato pa odložila cesarska oblačila in odšla v samostan.
Želela si, da te po smrti pokopljejo v redovni obleki, ki te je zvezala z Nebeškim Ženinom, a da naj tvoje telo položijo k možu, »bratu in gospodu« kot si ga imenovala. Nikoli nista postala starša, sta pa skupaj postala kralj in kraljica, skupaj sta postala cesar in cesarica, in skupaj sta postala tudi svetnik in svetnica!
Dokaz, da tudi dolgočasna pota vodijo v nebeško kraljestvo.
Dokaz, da je dolgčas običajno le na videz dolgočasen.
Dokaz, da tudi naša na videz dolgočasna vsakdanjost vodi – celo mora voditi – v nebeško kraljestvo.
In zgled, da kljub temu, da sodobni zakonci ne živimo na dvorih, če drug v drugem vidimo kralja in kraljico, cesarja in cesarico, slej ko prej uzremo tudi svetnika in svetnico … in potem to še postanemo!
Ljuba moja sveta Konigunda! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in – kot si že za časa zemeljskega življenja počela – izlij v obilju, ali vsaj socialno pravično razdeljeno, čez vse.
Gregor
PRISLUHNI
