Ljubi moj sveti Kutbert!
Včasih mi valovi zgodovine – in seveda koledar svetnikov – naplavijo ime in lik, ki mi je popolnoma tuj in neznan, in ne bom prav nič okolišil, ampak bom iskreno priznal, da si tudi ti eden takih likov. In imen.
Čeprav v svoji rodni Angliji zelo priljubljen in češčen, dvomim, da je tu, v naših malo bolj južnih krajih, kdo že slišal zate. Če seveda odštejem kakega zavzetega cerkvenega zgodovinarja.
Od tebe in tvoje zgodbe me loči skoraj 1500 let razlike in več kot 1500 kilometrov; kljub temu da, dokaj tekoče govorim angleško, bi se verjetno ne zmogla sporazumeti brez pomoči rok, saj se niso spremenili le časi in kraji, ampak tudi jezik, in je seveda iluzorno pričakovati, da bi povprečen Slovenec, ki še za zapise tako imenovanih brižinskih spomenikov potrebuje prevajalca, razumel jezik, ki so ga tolkli Kelti, pa čeprav se je njihovo sorodstvo sprehodilo in se tolklo tudi po naših krajih.
Bil si opat, kasneje pa še škof na otoku Lindisfarna, ki se še danes imenuje Sveti otok, vendar pa iz tvojega življenjepisa nisem razbral ali se je dotični otok za svetega imenoval že pred tvojim prihodom, ali si ga za svetega s svojim življenjem krstil ti, pa to niti ni pomembno. Pomembneje je, se mi zdi, da kristjani, v vseh časih zgodovine, svoje »otoke« – kraje, kjer živimo in prostore svojega bivanja – posvetimo. Ne le s kadilnicami, maziljenjem in žegnano vodo, temveč preprosto s svojim življenjem. Ljudem okrog nas smo luč in sol, kot je rekel Jezus. In če se ne skrijemo pod mernik, jim lahko svetimo na poti k Bogu in damo okus temu življenju.
Svetimo pa lahko domorodcem na naših otokih, se pravi svojim najbližjim, družini, sorodnikom, prijateljem; svetimo lahko turistom: sodelavcem, znancem, naključnim mimoidočim; in tudi in predvsem brodolomcem, torej ljudem, ki so v življenju nasedli ali svoje barke razbili morda prav ob čereh, ki obkrožajo naše otoke.
Berem, ljubi moj sveti Kutbert, da si zavetnik mornarjev in pastirjev. Kar se morda komu zdi hecna kombinacija. In tudi je. Pa vendar mi takoj prikliče v spomin apostolskega prvaka svetega Petra, ki ga je, ribiča – mornarja, Jezus prekvalificiral v pastirja.
Ljubi moj sveti Kutbert, pomagaj nam, da bomo – ovce – iskali prave paše in da ne bomo zašli v pregloboko vodo, kjer bi se nam volna zmočila do te mere, da bi nas potegnilo v globine. Ali pa bi morda Jezus priliko o izgubljeni ovci in pastirju, ki jo gre iskat, moral zastaviti drugače, in pastirju namesto palice v svoji pripovedi v roke potisniti ribiško mrežo.
Kakorkoli … Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij nas.
Gregor
PRISLUHNI
