Ljubi moj sveti Lovrenc!
Ti si svetnik po moji veri. Vedno te upodabljajo z ražnjem ali mrežo za žar, hkrati pa še goduješ sredi avgusta na vrhuncu poletja, ko ga ni dneva, da bi veterc ne prinesel od nekod vonja po čevapčičih.
Ker si na ražnju, ki ga tako vestno razkazuješ, v mukah in opeklinah končal ti sam, me bo seveda takoj kdo obdolžil neprimernega in črnega humorja, pa vem, da me boš vzel v bran, saj si bil sam prav prefinjeno duhovit in glede na to, da si umrl v 3. stoletju, eden prvih, če ne kar prvi, ki se je v trenutkih svoje smrti zatekel k tako imenovanemu obešenjaškemu humorju.
A pojdiva po vrsti, da pomiriva tiste, ki te ne poznajo in se sedaj zgražajo nad mano.
Bil si učenec papeža Siksta II, ki te je ljubil in cenil, kot piše, »zaradi tvojega vedrega značaja«. Temu bi se danes preprosto reklo: smisel za humor. Postavil te je za prvega med svojimi diakoni in ti zaupal v upravljanje cerkveno premoženje. Rimski načelnik Hipolit je zvedel, da ima Cerkev velike zaklade in te je dal prijeti, da bi mu jih izročil. In ti si mu zagotovil, da Cerkev prav res ima zaklade, še večje kot si on predstavlja in si izprosil tri dni odloga, da mu jih vse izročiš. Po treh dneh si pred načelnika privedel vse rimske ubožce, vdove in sirote in rekel: »Glej, to so zakladi naše Cerkve!«
Če to ni duhovito?!
Užaljeni in razjarjeni načelnik, te je seveda dal mučiti … in ko si se pekel na tem svojem znamenitem ražnju, si menda dejal: »Obrnite me. Na tej strani sem že pečen!« Da ti vzame sapo … od poguma in seveda smeha.
Ti si moje sorte svetnik, pri tem pa nikakor ne trdim – in priznam, da dvomim – da premorem vsaj kanček tvojega poguma … predrznosti že morda … za duhovitost in humor pa se trudim!
Naj nam tvoj dobesedno žareči zgled pričuje, da je dobro, prav in celo svéto, na izzive sveta in napade skušnjavcev odgovarjati s smehom in dobro voljo.
Ljubi moj sveti Lovrenc. Obilo žegna za tvoj god, privošči si kakšno roštiljado ob tej priliki, in naj skupaj z blagoslovom, še za nas kaj ostane.
Gregor
PRISLUHNI
