Ljuba moja sveta Lucijan in Marcijan!

Verjetno sta vajini imeni že kdaj švignili mimo mojih ušes, kot še toliko drugih »svetniških tandemov«: Peter in Pavel, Ciril in Metod, Kozma in Damijan in kar je še takih. Verjetno, pravim. A premalo, da bi si vaju zapomnil. In se hkrati opravičujem, ker mi tvoje ime, ljubi moj sveti Marcijan, neprestano vleče na “marcipan”.

In z marcipanom, s sladkorno prevleko, so dostikrat prekrite svetniške zgodbe in legende iz prvih stoletij krščanstva. Vsaj tako se nam zdi. Kajti zdi se nam nemogoče, da bi nekdo, ki je še do včeraj bil pogan, v vajinem primeru celo čarovnik, torej častilec samega hudiča, kar na lepem obrnil ploščo, in skočil med svetnike. No, roko na srce, ta obrat še dopuščamo. Bolj neverjetno se zdi vztrajanje v tem »obratu« … do konca … na račun strašnega mučenja in lastne smrti. To bolj težko sprejmemo. 

Vidva, ljuba moja sveta Lucija in Marcijan, sta s svojimi čarovnijami hotela omrežiti – tako piše – krščansko devico, da bi se vama vdala, a zaradi njene neomajne vztrajnosti v čistosti, se je končalo tako, da vaju je omrežil Kristus, kateremu sta poslej služila do – kot sem že omenil – krvave in mučeniške smrti.

In čeprav se pogodbo s hudičem, kot nas poučijo pravljice, podpisuje z lastno krvjo, sta od nje odstopila, saj sta pogodbo z Bogom, s katero sta si zagotovila večno življenje, ne le podpisala, temveč tudi plačala s krvjo. A to sta lahko storila le zato, ker nas je Božji Sin odkupil za ceno svoje krvi in življenja, in so tako vse preostale pogodbe, posebej pa še tiste s hudičem, postale nične in neveljavne.

Kadar vas bo torej hudič hotel premamiti s sklicevanjem na drobni tisk k podpisu aneksa, mu je treba le pokazati križ, ki nosi notarsko overovljen pečat Božje ljubezni, in bo zbežal.

Ljuba moja sveta Lucijan in Marcijan! Obilo žegna ob vajinem godu, pa nam ga pocukranega ali ne v obilni meri vrnita in izlijta na nas.

Gregor