Ljubi moj sveti Marcel I.!
Precej zmede je okrog tebe.
Tvoj predhodnik na papeškem tronu se je imenoval Marcelin, v kakih zapisih pa so o njem pisali tudi kot o Marcelu, in ko si, Marcel, nasledil Marcelina je po preteku vseh teh silnih let seveda nastopil zgodovinski dvom: Si sploh bil? Kdaj si bil, če si bil? In kateri si bil: Marcelin ali Marcel?
Potem je tu še zmeda povezana s tvojim mučeništvom oziroma ne-mučeništvom, saj si po nekaterih virih umrl mirno – če se temu lahko tako reče – v pregnanstvu, medtem ko drugi viri navajajo, da si umrl zaradi težkih in poniževalnih del, ki si jih bil – pregnani in kaznovani papež – prisiljen opravljati v konjskih hlevih. Zdaj nekateri trdijo, da je vse res, drugi pa spet, da so ti – spokojno umrlemu – sezidali cerkev na prostoru kjer so prej stali hlevi … in od tod legenda o mučeništvu.
Kakorkoli obračam – štala pač! Kot se za Cerkev spodobi. Za Cerkev, katere začetki nedvomno segajo v štalo. Znamenito betlehemsko štalo seveda!
Zmeda pa je bila tudi v času tvojega papeževanja. V zmedi zaradi krvavih Dioklecijanovih preganjanj se je precej kristjanov zmedlo in se v strahu za življenje uklonilo poganskim malikom, nato pa so bili popolnoma zmedeni, ko jih brez javne pokore – ki je bila v prvih časih krščanstva normalna praksa -, ljubi moj sveti Marcel I., nisi več spustil nazaj v čredo. V hlev. Oziroma v štalo.
Ne bom se spuščal v to, kaj je bilo prav in kaj narobe, niti ne v to, kaj bi bilo prav ali narobe storiti v taki situaciji. Največji kamen spotike, se mi zdi, je znotraj naših krščanski štal prav tisti, povezan z usmiljenjem, kamen, za katerega je že Jezus rekel, da naj ga kar zaluča tisti, ki je brez greha.
Kakorkoli že: čreda se je razcepila in se med seboj skoraj poklala, če nekoliko pretirano prevedem zapis, da je prišlo do »prepira, razdora in upora«. Vodja zmedencev, te je – dvakrat spreobrnjen in nespokorjen – izdal poganskim preganjavcem, ki so te zaprli in izgnali. Enaka usoda pa je doletela – v imenu politične korektnosti in ljubega miru – tudi zmedenega in pokvarjenega izdajalca.
Kaj naj rečem ljubi moj sveti Marcel? Le to, da se take in podobne »štale«, prepiri, razdori, upori in razcepljenost v naši ljubi Cerkvi neprenehoma ponavljajo. In se kar ne končajo. Vse do današnjih dni.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
