Ljuba moja sveta Marija Dominika Mazzarello!
Pripadam generaciji, ki se je na naših tleh, prva srečevala s pizzo. In ko so se odprle prve pizzerije, v njih sploh ni bilo menijev-jedilnih listov, saj smo poznali le eno pizzo: namreč to, kar se danes v večini pizzerij imenuje – klasika! In še kasneje, ko se je repertoar malo razširili, je na vseh pizzah kraljevala debela plast stopljenega sira, po videzu in žal tudi po okusu bolj spominjajoč na čigumi, kot na karkoli drugega.
Potem pa sem nekoč naletel na pizzo z mozzarello – in to je to! To je ta okus! To je tisto drugačno … nekaj več … boljše … pa če še tako tulijo: sir je pač sir!
Oprosti, Ljuba in sveta Marija Dominika, saj je logično, in vsak, ki me pozna, ve, da bom zavil tja, kjer diši. In tvoje ime – no, priimek, če sem natančen – zadiši: po mozzarelli!
In kot je kepa mozzarelle pravzaprav ena dolgočasna, celo nekoliko neokusna reč, se – dodana jedem – morda celo podvržena ognju, da se razleze, izgubi, stopi … spremeni v nadvse okusen dodatek, da mnogi rečejo, da je to začimba in ne le sir!
Tako si se tudi ti razdala, izgubila in stopila v ognju božje ljubezni, dala vse od sebe in začinila vse, kar si delala z okusom podarjene ljubezni. In se je okus ohranil do današnjih dni!
Oprosti, da tvoje delo in življenje primerjam s hrano, pa vendar:
Pizza je bila od nekdaj hrana revnih in še danes je to jed, ki je v glavnem sestavljena iz preprostih in poceni sestavin, da si jo lahko privošči vsak. In je v duhovnem smislu dokaz, da lahko – ko združimo svojo revščino: svoje morda na videz male, revne, preproste talente – dosežemo neverjetne reči: gurmanske duhovne okuse!
Ti si to storila! Svoje preproste talente si dala na razpolago Gospodu … in po tvojem receptu še danes Hčere Marije Pomočnice, skupnost, ki si jo pod okriljem prav tako svetega Janeza Bosca ustanovila, vzgaja in pomaga. Gradi in poučuje. Vodi k Bogu!
»Ne zadostuje začeti, treba je nadaljevati, boriti se vedno, vsak dan!«, si rekla. In če to spet obrnem na hrano: ne skuhano in surovo – ni užitno! Treba je skuhati in speči do konca. Držati se preverjenih receptov in hkrati uporabljati domišljijo, se prilagajati, iskati nove sestavine in okuse! In nazaj na duhovno: Vzgojitelj, voditelj … mora biti kuhar z domišljijo! Pripravljen na izzive časa in nove okuse.
Pizza je pravzaprav kruh z dodatki. Božji kruh ne potrebuje dodatkov. A če pogledam svoje otroke: ko spečem kruh, se ne zmenijo kaj dosti; ko pripravim pizzo, jim zadiši v drugo nadstropje in pritečejo k mizi!
Ljuba moja sveta Marija Dominika Mazzarello! Ne vem, s čim ti bodo ob godu postregli v nebesih, vsekakor naj ti tekne! In izprosi nam duha domišljije in usmiljenja, da bomo znali lačnim, predvsem mladim, ponuditi več kot le kruh!
Gregor
PRISLUHNI
