Ljuba moja sveta Marija Terezija Gerhardinger!
Mislim, da ni nobenega dvoma, kakšen odgovor bi dobil, če bi otroke vprašal, kdo je njihov najljubši svetnik.
Miklavž, jasno.
Kdo bi ne imel rad svetnika, ki vsako leto pride s košem daril. Sicer starši nekaj žugajo in po malem grozijo, da so darila samo za pridne otroke, in se zato posledično mladež kak teden ali dva pred napovedanim svetniškim obiskom začne prav spokorniško in nadvse pobožno vesti, a v svojem življenju še nisem naletel na otroka, ki bi potožil, da je ostal brez darila, ali pa da je – Bog ne daj – iz svetniških, angelskih ali parkeljskih rok celo prejel šibo, pa nisem od včeraj. O, kje pa. Sem že sedel na kavico z Abrahamom in sva izmenjala nekaj misli o vzgoji potomcev. Saj kdo pa je primernejši za tovrstne debate, kot pa možak, ki je dvignil roko nad lastnega otroka in se še tisočletja kasneje o tem pogovarjamo.
A da me ne zanese predaleč! Torej: ni dvoma, da je Miklavž ljubljenec naših otrok.
In če bi zdaj te iste razvajene pamže pobaral, česa pa res ne marajo, bi – če zanemarimo zelenjavo na krožniku – velika večina, če ne kar vsi po vrsti, odgovorili, da šole. Šole pa res ne marajo!
Zato, ljuba moja sveta Marija Terezija Gerhardinger, nikar ne zameri, če te otroci ne poznajo, pa čeprav jim tvoje ime – vsaj upam – zveni nekam znano. O eni Mariji Tereziji so verjetno nekje nekoč že nekaj malega slišali. A tudi o njej ne vejo čisto točno, kaj naj si mislijo: po eni strani je tako rekoč njena zasluga, da vejo za krompir in ga z veseljem hrustajo, pa čeprav je zelenjava, po drugi stani pa je nekdanja cesarica s svojo šolsko reformo kriva, da sploh kaj vejo.
A šola je šola, in šole ne maramo! In zato je morda še bolje, da te, ljuba sveta Marija Terezija, otroci ne poznajo, ker ne marajo ničesar, kar je povezano s šolo, in se sploh ne zavedajo kakšen krompir imajo, da lahko hodijo v šolo in se učijo. Nimajo vsi te sreče, tega krompirja.
In je bilo tako že v tvojih časih, ti pa si se pogumno odzvala Božjemu klicu in navdihu in ustanovila kongregacijo Ubogih šolskih sester de Notre Dame, ki še danes skrbi za – kot se lepo sliši in rado reče – vzgojo in izobraževanje. In hvala Bogu tudi v naših krajih poznamo šolske sestre oziroma notredamke.
Ti si se že petnajstletna posvetila, kot si tedaj rekla »enoličnemu (učiteljskemu) poklicu«, ki pa si ga vzljubila, ker si ljubila svoje učenke.
Ljuba sveta Marija Terezija! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da se bomo radi vse življenje in da se ne bomo hvalili s prevelikim krompirjem. Saj poznaš pregovor, kajne!
Gregor
PRISLUHNI
