Ljuba moja sveta Marjeta Kasijska
ali, kot ti zaradi razpoznavnosti v množici svetih Marjet v svetniškem zboru, raje rečejo: sveta Rita!
Si zavetnica bolniških negovalk, kar je povsem logično, saj si po vstopu v samostan tudi sama štiriinštirideset opravljala ta poklic in si si tako prislužila polno pokojnino in status svetnice.
Si pa tudi priprošnjica v brezupnih zadevah. Kar je – se mi zdi – dostikrat eno in isto. Hočem reči, da se bolniške negovalke pogosto srečajo z brezupnimi primeri. S primeri, ko človeku ostane le še upanje na čim lepši sprejem na oni strani.
Je pa treba povedati, da v tvojem primeru, patronata nista tako neposredno povezana, kajti v kar nekaj brezupnih situacijah si se znašla, ljuba moja sveta Rita, še preden si nastopila službo bolniške negovalke.
Kot mlado dekle si se odločila za deviško življenje, pa si zaradi želje priletnih staršev privolila v poroko. Zakon pa ni bil srečen. Daleč od tega. Danes bi temu rekli družinsko nasilje in zloraba. Ti pa si vse to mirno in potrpežljivo prenašala. Zaradi nekaj stoletne oddaljenosti mi seveda primanjkuje natančnejših podatkov za kaj je pravzaprav šlo, kaj vse si v osemnajst let trajajočem zakonu morala prestati. Pa vendar mi dovoli čisto osebno pripombo, da ne vem, če si, kljub temu, da sta ponižnost in potrpežljivost cenjeni krščanski vrlini, s tem dala dober zgled ženam in ženskam današnjega časa. Nasilje in grobost, nespoštovanje in poniževanje nimajo kaj početi v medosebnih odnosih, še najmanj pa znotraj družine.
Dokaz v upravičenost mojega dvoma sta tvoja sinova, ki sta kljub vsej potrpežljivosti, ponižnosti, materinski in krščanski ljubezni, vseeno prevzela očetov vzorec obnašanja. In ko je tvoj mož, njun oče, končal nasilne smrti – kar me ne čudi, daj kdor s palico pozdravlja, se mu s kolom odgovarja – sta se njegovim morilcem sklenila maščevati. Ti pa si, molila naj ju Bog raje vzame k sebi, kot da bi si še onadva umazala roke in duše v krvi, in Bog te je uslišal.
In ko si tako ostala brez moža in otrok, si sklenila kreniti po poti otroške želje v samostan. Pa te niso hoteli sprejeti, ker si bila že vdova. Kar nekajkrat si poskušala, pa zaman. Brezupno.
Ti, ljuba sveta Rita, pa nisi obupala in nisi nehala moliti. In tako so te menda tebi ljubi svetniški kolegi Janez Krstnik, Avguštin in Nikolaj Tolentinski, ponoči skozi zaklenjena vrata za samostanske zidove, tako da se začudene in prestrašene sestre niso več upale upirati tvoji goreči želji.
Ljuba moja sveta Marjeta Kasijska, ljuba Rita. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da ne bomo prehitro in prekmalu obupali. Kajti pri Bogu ni nič nemogoče. Ti že veš.
Gregor
PRISLUHNI
