Ljubi moj sveti Marko!
Menda je bila tvoja mati lastnica hiše, v kateri se je po Jezusovem vnebohodu shaja prva krščanska skupnost, in verjetno dobra krščanska ženska ni pustila, da bi gostje stradali. Menda se je zato v to hišo zatekel apostol Peter, ko ga je angel rešil iz zapora. Mislim: zato, ker je vedel, da bo tam našel svoje prijatelje in brate v veri in da bo tam dobro postrežen. In menda je v tej hiši Jezus z učenci, nekaj ur pred trpljenjem, obhajal pashalno – zadnjo večerjo oziroma prvo mašo.
Če to drži, potem lahko mirno rečemo, da si pravzaprav živel in zrasel v cerkvi. Lahko sklepamo, da si kelnaril in stregel, ne le prvemu krščanskemu občestvu, ampak tudi že Jezusu in apostolom pri znameniti večerji in te potemtakem lahko razglasimo ne le za prvega evangelista, temveč tudi za prvega ministranta in mežnarja.
In oprosti, ljubi moj sveti Marko, da se bom primerjal s tabo. Nikakor ne v nečimrni misli, da sem ti enak – oh, ko bi ti le mogel biti – temveč v preprostem važičkanju, da sem se čisto nehote in nevede, sprehajal po sorodnih in podobnih poteh.
Ko sem bil puberteten pob, kot si bil ti tedaj, je v našo hišo na kosilo dnevno prihajal tedanji župnik, ki ni imel svoje kuharice, moja mama pa, ki ni hodila v službo, ampak skrbela za dom in pet otrok, je prevzela skrb še zanj. No, vsaj za njegov želodec in posledično za prebavo. In vsi dobro vemo, da župnikova prebava pomembno vpliva na dogajanje in razpoloženje v župniji. Kljub teološkemu temelju so pridige različne, če so gospod siti ali lačni, ali če so zaprti ali v strahu, da bo treba hitro nekam steči.
Vse kar je župnik kasneje uvrstil na dnevni red ŽPS-ja, je najprej predebatiral za našo mizo, jaz pa sem – kot ti, sklepam – vlekel na ušesa.
Skozi vso puberteto in še dlje sem ministriral in mežnaril, nazadnje pa se kot odrasel mož preselil v nekdanjo mežnarijo in podedoval tudi hišno ime. In tako za vedno postal – mežnar.
Kot igralec oziroma bolj pompozno: umetnik govorjene besede, sem v zreli dobi začel besede še zapisovati in spisal svoj Evangelij po Čušinu.
Če potem privlečem na plan še sicer znan, a ne tako zelo izpostavljen podatek iz tvojega življenja, namreč, da si se na apostolski in evangelizatorski poti nekoč sprl s svetniškim kolegom Pavlom, kot se jaz kdaj pa kdaj sprem s kako posvečeno in predpostavljeno mi osebo, potem najina primerjava ni tako zelo iz trte zvita. Če pa že, potem je zvita iz tiste Trte, katere mladika se trudim biti, kot si se trudil tudi ti.
Da pa rjovem kot lev, s katerim te najpogosteje upodabljajo, pa je vsaj mojim domačim še predobro znano.
Oprosti ljubi moj sveti Marko, da sem tvoj god izkoristil za samopromocijo, ti pa vsekakor želim obilo žegna in te prosim, da nam ga vrneš in izliješ na naša cerkvena občestva. Prepuščena takim evangelistom, kot sem jaz, žegna še kako potrebujejo.
Gregor
PRISLUHNI
