Ljuba moja sveta Martina!
V tvojem življenjepisu berem, citiram:
»O tej svetnici, ki so jo v pozni rimski dobi zelo častili in občudovali zaradi njene junaške stanovitnosti, vemo zanesljivo samo za ime in za lego njenega groba ob cesti v Ostijo. Vse drugo je tako prepleteno z legendami, da je ostalo njeno življenje v temi in so glede vseh podatkov v njenem življenjepisu dvomi upravičeni.« (glej Leto svetnikov I, str 316)
In se mi ta zapis zdi primeren tudi za epitaf, in bi se ga sam – s slovnično spremembo spola, seveda – nikakor ne branil na svojem nagrobniku, da bi vsem potomcem, žlahtnikom in naključnim obiskovalcem lahko pričal: Ja, tu leži moje telo, s tem imenom in priimkom. Vse, kar veste o meni, vse, kar mislite, da veste in vse, česar ne veste, vse, kar govorite o meni in vse, kar ste o meni slišali, vse, kar se mi pripisuje in vse, kar je o meni zamolčano, naj bo res ali ne, naj bo laž, izmišljija ali domišljija – da je le v vzpodbudo k dobremu vsakemu, ki se me spomni in da je vse skupaj v slovo Božjo!
Kaj bi si lahko želel več?! Ja, no, seveda to, da bi dejansko držalo tisto zapisano na začetku – da sem svetnik. Dobesedno in zares pri Bogu torej.
Ljuba moja sveta Martina. Pripisujejo ti mučeniško smrt od rok ljudi, ki menda kristjanov niso preganjali in v času, ki kristjanom ni bil nevaren, prej celo naklonjen. Od tod seveda dvom v legendarne zgodbe o raznoterih mučenjih, ki si jih bila bojda deležna in o zrušenju poganskega templja, ki se je zgodilo po tvoji molitvi in si ga ti preživela, tvoji mučitelji pa ne.
Glej, tudi jaz živim v času, ko se – vsaj uradno – vero lahko svobodno prakticira in živi, med ljudmi, ki – tako pravijo – verne in drugače misleče ne le tolerirajo in spoštljivo prenašajo, temveč jih – tako pravijo – sprejemajo. A vendar ti in jaz in seveda Ljubi Bog vemo, da temu ni vedno in povsod tako: da imamo ljudje zelo različna mnenja o tem, kaj je svoboda, da o tem, kaj je spoštovanje in toleranca sploh ne izgubljam besed.
Tako se dostikrat, če ne drugače pa čisto potiho in sam zase, počutim kot kak mučenec, ali pa se vsaj imam za mučenika. In se med lizanjem ran smilim sam sebi.
Zato ti, ljuba moja sveta Martina, želim obilo žegna za tvoj god. In te prosim, da nam ga vrneš in izliješ na nas, da bomo ponižni in potrpežljivi, da bomo »raznotera mučenja« najsi bodo resnična ali ne, upravičena ali ne, prenesli in med ljudmi sloveli po ljubezni.
Gregor
PRISLUHNI
