Ljuba sveta Matilda!
Ob omembi tvojega imena marsikoga spreleti srh, saj smo Slovenci ime, ki ga nosiš povezali s samo božjo deklo. Pa ne z »blaženo vedno devico božjo materjo Marijo, ponižno božjo deklo«, temveč s »sestro smrtjo«, kot jo je z otroško preprostostjo poimenoval tvoj svetniški kolega in po letih skorajda sošolec iz višjih letnikov Frančišek Asiški.
Belemu okostnjaku smo v roke potisnili še koso, s katero neusmiljeno kosi v ranem jutru in v poznem večeru … in kadarkoli in kjerkoli vmes … in ji – ne vem: da bi se je bolj ali manj bali – nadeli ljubko ime: Matilda. Morda že zaradi imena samega … ki pomeni »močna v boju«?
In res se največ ljudi s smrtjo – z Matildo, torej – sreča prav v boju. In zaradi boja je v resnici povezano tvoje lepo ime s smrtjo. In so zato krivi partizani. Ki so mitraljezu, ki je sejal smrt, dali ime: Matilda! In je mitraljez kosil sovražnike … in še vse tiste, ki so si jih za sovražnike naredili ali pa jih sovražnike zgolj imenovali, da so se jih lahko znebili …
Kakorkoli …
Tvoje ime nam je torej znano … precej manj znana je tvoja življenjska zgodba. Že kot mala deklica si zahrepenela po samostanskem življenju in svoje življenje posvetila Bogu. Ki si ga častila s petjem. V tvojem življenjepisu berem, da so te zaradi čudovitega glasu in lepega petja imenovali »Kristusov slavček«.
In čeprav je tvoj glas, kot piše, izžareval radost in veselje, si v svojem življenju neizmerno trpela prav zaradi pomanjkanja radosti in veselja … Zaradi pomanjkanja »osrečujoče Božje bližine« si se bojevala z veliko žalostjo in pobitostjo. Tako piše.
Ne vem, če so temu stanju v tvojem času že rekli »depresija«, ampak v našem, času, ki je mimogrede, precej »deprast«, temu rečemo tako. In bi te Sveta mati Cerkev mirno lahko razglasila tudi za zavetnico estradnikov, pevcev, igralcev in kar nas je še te in take umetniške in polumetniške vrste: Ko Bog talentu, ki je mnogim v radost, veselje, užitek in tudi zavist, pridruži trn črnoglednosti, pomanjkanja samozavesti, smisla in slabe samopodobe. Depra, skratka!
In se mi v misel vriva hecna primerjava, da si ena taka srednjeveška Edith Piaf:
Tebe so imenovali »slavček«, njo »vrabček«, ti že kot otrok v samostanu, podobno kot mala Terezika iz Lisieuxa, ki je mali Edith Piaf, vzgojeni v bordelu uslišala prošnjo in jo obvarovala pred slepoto … Obe sta peli kot »angel« in trpeli … zaradi pomanjkanja osrečujoče Božje bližine …
Zdaj pa, tako sem trdno prepričan, kot odličen duet z angelskimi backvokali prepevata Bogu v čast!
Ljuba sveta Matilda, prosi za nas, depresivce, še posebej za umetnike.
Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!
Gregor
PRISLUHNI
