Ljubi moj sveti Miklavž!
Oprosti! Vem, da ti pišem prav v tistem času leta, ko že tako ali tako dobiš ogromno pisem. Ampak priznaj, da bi bilo malo čudno, ko bi ti pisal – oh, kaj pa vem – sredi avgusta?!
Res se ti opravičujem, ker se zavedam, da si zelo zaposlen z branjem otroških prošenj in želja in kar vidim te, kako se te sploh ne vidi izza ogromnega kupa pisem.
To mora biti res veliko pošte! Mislim, no … na svetu je več kot 6 milijard ljudi. Vsaj tako mi odzvanja v malih možganih ali imam že zastarele podatke? No, pa ne bom zdajle brskal po spletu. Recimo, da številka drži. Torej: 6 milijard. Kakšna številka! To je 6 in devet ničel. Ogromno! In če teh 6 milijard razdelimo na mamice, atije in otroke, se pravi, da šest delimo s tri, dobimo 2 milijardi otrok. To je: 2 in devet ničel. Še vedno ogromno.
In si kar predstavljam, da branje ni enostavno. Vsaj moji otroci pišejo, kot kure. In to brezglave kure. Tudi že spanirane in ocvrte. Moji otroci pišejo tako, da še sami za seboj ne znajo prebrati. Da človek razvozla vse tiste kljuke in vijuge, potrebuje nadnaravne sposobnosti! Ki jih pa ti, ljubi Miklavž, kot svetnik, brez dvoma premoreš. Tako, da ti morda samo branje ne povzroča toliko težav? Ali pač?
Ampak vseeno: 2 milijardi pisem!
Res pa je, da prav vsi otroci ne pišejo sv. Miklavžu. Obstajajo tudi drugače usmerjeni in je treba njihovo naravnanost spoštovati, ker: demokracija je demokracija, pa četudi je taka, kot bi jo parklji prinesli! Torej: so tudi taki, ki za darila pišejo Božičku ali pa Dedku Mrazu. Pa saj niti ne vem ali res pišejo? Hočem reči: ne vem ali prosijo ali drugače usmerjenim darila kar pripadajo? In sta Božiček in Dedek Mraz še večja reveža od Miklavža, ker morata želje kar uganiti, oziroma jih kar poznati!!?
No, kakorkoli: v vsakem primeru moramo 2 milijardi deliti s 3 in dobimo približno 666 milijonov 666 tisoč 666. Presneta demokracija! Sem kar vedel, da se bo parkelj pritaknil zraven, če se bosta vmešala Božiček in Dedek Mraz!
Parkelj gor ali dol! Če to milijonsko pošto razdelim preko celega leta, dobim več kot 200 000 pisem na dan. Noro! A si predstavljate: vsak dan prebrati 200 000 pisem raznoraznih razvajenih pamžev, ki bi bili radi nagrajeni, pa čeprav so celo leto najedali živce bližnji in daljni okolici?!
Oprosti, ljubi moj sveti Miklavž, tele številke so me preveč vznemirile in mi je odpihnilo misel s katero sem začel pisati pismo.
Se bojim, da sem se zaplezal s temle pismom, kot kakšen škof. Še dobro, da ga ne bodo brali javno s prižnice.
Prosim, prinesi mi to, kar si želim, ne to, kar si zaslužim, če ne ne bo nič!
Aja! In obljubim da bom zelo, zelo, zelo, zeloooo priden!
Tako sem videl, da ti napišejo moji otroci: »Obljubim, da bom zelo, zelo, zelo, zeloooo priden!« In pri njih vidim, da deluje. Vedno jim prineseš vse kar so si zaželeli, četudi niso bili tako zelooo pridni. Pa ti tako obljubim še jaz.
In obilo žegna za tvoj god. Pa na ga vrni in skupaj z darili pusti v naših nastavljenih jerbaščkih.
Gregor
PRISLUHNI
