Ljuba moja sveta Mohor in Fortunat!
Ne dvomim, da vsaj na godovni dan sedita eden ob drugem pri Gospodovi mizi, a kaj več kot skupen god – poleg seveda skupne vere v Edinorojenega Božjega Sina, Njegovega Očeta in Svetega Duha – vaju pač ne veže, pa čeprav v litanijah in na koledarjih vedno nastopata skupaj. Glede na dostopne podatke, se vse do vhodnih vrat Nebeškega kraljestva sploh nista poznala.
Ko takole sedita ali stojita eden ob drugem, sta vedno v dobri družbi. In sta drug drugemu dobra družba. In moram seveda reči, da je nadvse dobro biti v vajini družbi. Oziroma v Mohorjevi družbi … kot se imenuje najstarejša slovenska knjižna založba, katere zavetnika sta oba skupaj, ne le Mohor, kot sta skupaj in ne le Mohor, tudi zavetnika Ogleja.
In ta, oglejska naveza, je botrovala Slomškovi pobudi za poimenovanje knjižne založbe, saj so v naše kraje prav prek Ogleja prihajali prvi oznanjevalci evangelija. In zdaj ali sta, ljuba sveta Mohor in Fortunat, mučeniško smrt pretrpela v 1. stoletju v Ogleju, ali so vajine posmrtne ostanke tja prinesli dva stoletja kasneje iz Sremske Mitrovice, niti ni tako pomembno. Pomembneje je, da Mohorjeva družba že skoraj dva stoletja razveseljuje in izobražuje vse, ki smo radi v družbi dobrih knjig.
In moram priznati, da če bi dajal na kup vse knjige, ki sem jih v življenju prebral, in bi jih razvrščal po založbah, sem prepričan, da bi bil največji kup »mohorjevk«, ki so nekdaj stale v omarah pri očetu, po njegovi smrti, pa so se prededovale na moje knjižne police.
Se mi pa zdi zabavno, in me res zanima, ali je Slomšek tudi dal kaj na to ali je zgolj naključje, da sta vajini imeni tudi po svojem pomenu nadvse primerni za književno založbo. Mohor izhaja namreč iz latinskega Hermagoras in pomeni javno govoriti, medtem ko je Fortunat po latinsko srečen in blažen. In smo Slovenci res lahko srečni in blaženi, da nas je – tudi s pomočjo dveh stoletij knjig – še vedno toliko, da lahko javno govorimo.
Ljuba moja sveta Mohor in Fortunat! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita, v tiskani obliki, v obliki knjig, ki naj jih – dobrih in lepih – ne zmanjka vsaj še dve stoletji. Smo potrebni žegna: božjega in tiskanega.
Gregor
PRISLUHNI
