Ljubi moj Gabrijel!
Vem, da danes ni tvoj godovni dan … no, ne več … Pred prenovo koledarja – česa vse ne počne cerkvena birokracija v svoji silni vnemi – si imel pritaknjen svoj piskrček k današnjemu prazniku, potem pa so te pridružili nadangelskima kolegoma, da potegnete črto pod predolgo poletje.
Pravzaprav bi te rad vprašal le, kako je bilo, ko si Mariji oznanil, da bo postala Božja mati? Vedno se vsi sprašujemo le o tem, kaj je mislila in čutila Marija, občudujemo njen pogum, njeno vdanost, njeno pripravljenost. Vero. In da ne bo pomote: vera, ki jo je premogla, je vsega občudovanja vredna. In dobesedno odrešujoča.
A vendar: kaj si čutil ti, ko te je Vsemogočni poslal na to (na videz) nemogočo nalogo? Si verjel, da bo Marija rekla: »Zgodi se!«? Si vedel, da bo sprejela? Si zgolj upal? Morda molil? Si morda mislil na to kaj bo, če reče ne? Si se bal?
Si se sam domislil besed, ki si ji jih rekel? Ali si pustil, da je spregovoril Sveti Duh? Si se zavedal bremena, ki ga je Stvarnik naložil na tvoje angelske rame: usoda sveta, usoda človeštva, morda celo usoda Božjega Sina?!
Vsekakor breme težko kot križ, ki ga je štiriintrideset let kasneje nosil Božji Sin. A tudi breme, ki bi ga lahko stresel s svojih ramen z nekaj zamahi angelskih perutnic. Vendar bi se tako pridružil svojemu padlemu angelskemu bratu. Vedi: občudujem tvoj pogum, tvojo vdanost, tvojo pripravljenost. Tvojo vero.
Še nekaj me muči, oprosti, a te lahko vprašam? Povej: Si bil morda ti tudi tisti angel, ki je miril Jožefa v sanjah? In opomnil modre ? Si se pridružil »množici nebeške vojske«, ki je na sveto noč oznanjala Slavo Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem? Si bil morda celo ti ta, ki je prebudil pastirje ? Si ti tolažil Jezusa v Getsemanskem vrtu? Si bil poleg tudi na Kalvariji? Ob izpraznjenem grobu?
In če DA … kako to, da je ljubi Bog iz nepregledne množice »deset tisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč« angelov, ki se gnetejo okrog božjega prestola, kot je zapisano v Razodetju, izbral prav tebe?
Je to tako, kot po naših društvih in ŽPSjih in farah … Članstva ogromno, delajo pa vedno eni in isti!
Oprosti. Vem, da so vsa ta vprašanja in zaključki rahlo neumni … nikakor nisem imel namena, da bi te (u)žalil.
Vem, na vsa vprašanja bomo dobili odgovore po zaključku – v večnosti.
Pomagaj mi, s svojo angelsko (po)močjo priti tja. Da bova v »angelskem miru« kakšno rekla!
In … hvala.
Gregor
PRISLUHNI
