Ljubi moji Nedolžni otroci!
Pozdrav vam, mučeniški cvet,
ki vas v življenja zori je
sovražnik Kristusov končal,
kot vihra zlomi popje rož!
Za Kristusa ste prvi šli
kot žrtve, čreda nežna, v smrt,
zdaj pod oltarjem, dušice,
igrate s palmo, venci se.
Tako je zapisal o vas starokrščanski pesnik Prudencij.
Za pravo mučeništvo, pravijo, je potrebna volja … zavestna odločitev … in te vi, ki so vas nasilno odtrgali od materinskih prsi, seveda niste imeli. A ste svojo kri prelili in svoja življenja dali, če ne za Kristusa, pa zaradi Kristusa.
Sveti Bernard pravi, da se ob božiču, Novorojenemu Kralju, eden za drugim poklanjajo zastopniki trojne vrste svetosti: Štefan – mučenec v volji in dejanju, Janez – mučenec le v volji, in vi, Nedolžni otroci – mučenci le v dejanju.
Ko so se Modri »po drugi poti vrnili na svoj dom«, je besni in prestrašeni Herod, dal pobiti v Betlehemu in njegovi okolici vse dečke stare dve leti in manj. A močno dvomim, da so si kruti morilci vzeli čas in gledali kdo nosi modre, kdo rožnate copatke. Dvomim, da so šarili po plenicah in gledali kaj kdo ima in česa nima. In sem prepričan, da so se med množico pobitih dečkov, znašle tudi deklice.
Tudi danes se še mori nedolžne otroke. Nekatere še preden se lahko vidi kaj kdo ima in česa kdo nima, nekatere pa že skoraj s copatki na nogah … a vse še preden se sploh rodijo.
Za tisti droben skupek celic v maternici, iz katerega se bo razvil človek, ki bo dihal, jedel, pil, spal, plesal, govoril in pel, mnogi namreč pravijo, da ni živ in da se ga zato lahko odstrani. Odstrani, ne ubije. Ker ubijemo lahko le nekaj, kar je živo. Tako pravijo.
A če bi le slutnjo tega skupka celic odkrili kjerkoli v vesolju, na Luni na primer, bi na vso moč kričali ne le govorili o »obstoju življenja«!
Mar ni to obrnjeno na glavo?!
Ljubi moji Nedolžni otroci. Obilo žegna ob vašem godu. Pa nam ga, če ne drugače, izjokanega skozi solze mater in očetov, vrnite in izlijte na nas.
Gregor
PRISLUHNI
