Ljubi moj sveti Nikolaj iz Flüe!
Si brez dvoma najznamenitejši švicarski svetnik, zavetnik Švice, svoje domovine. In to nikakor ni nepomemben ali zgolj geografski podatek.
Švica namreč slovi po marsičem: po sirih in čokoladah, urah in bankah, po gorah in jezerih … pa tudi po svoji nevtralnosti in nevpletenosti v ob veliki vojni prejšnjega stoletja. Mnogi seveda oporekajo tej nevtralnosti in dokazujejo spornost nevpletanja in neopredeljevanja, a dejstvo je, da so se Švicarji oboroženim spopadom izognili, če se je le dalo.
Morda so temelje takega odnosa do sveta Švicarji prevzeli od tebe. Ki si se tudi izognil sporom in spopadom. Na narodnostni oziroma državni ravni se je to zgodilo leta 1481, ko so bili deželni kantoni med seboj tako sprti, da je grozila državljanska vojna, pa si s svojo besedo in nasvetom posegel med sprte strani in dosegle miren razplet.
Na čisto osebni in intimni ravni pa se je to zgodilo še dobrih deset let prej, ko si se odzval božjemu klicu in odšel v samoto – kar samo po sebi ni prav nič sporno, je pa treba povedati, da si hkrati zapustil ženo in vajinih deset otrok. Deset otrok! S tem si seveda izognil morju sporov in spopadov, ki jih taka množica pubertetnikov in temu primerno razpoložena žena, prinesejo s sabo. Saj ne, da te ne razumem. Šest ni deset, še zmeraj pa je kar precej. In včasih tudi preveč. Tudi mene kdaj pa kdaj (morda celo večkrat kot bi bilo prav) popade želja, da bi kar šel. Zapustil ženo, dom otroke in šel po svoje. V samoto. V tišino.
Danes bi tako potezo pripisali krizi srednjih let, ki nas možake tam med štiridesetim in petdesetim rojstnim dnem, ko smo nekako na pol poti, zagrabi in nas razmeče. Nekateri si omislijo novo pričesko, nekateri nov avto, mnogi pa novo ženo ali pa zgolj ljubico. Spet nekateri pa kar vse po vrsti. Nekateri pa tudi kar izginejo in nekje drugje začnejo vse znova.
Nekateri pa vztrajamo.
Tvoja odločitev je bila nesporno sad božjega klica in v korist celotnemu narodu, pa čeprav na račun družine. Končala se je z beatifikacijo in ji zato ne bom oporekal. Priznal pa ti bom, ljubi moj sveti Nikolaj, da se mi zdi vsaj toliko sporna kot švicarska nevtralnost.
Jaz svoji družini nikoli ne bi storil česa podobnega, pa čeprav ti, kot rečeno, včasih zavidam tvojo samoto. In srčno upam da ljubi Bog ne bo nikoli česa podobnega zahteval od mene, ker se zna zgoditi, da se mu uprem. Upam, da me razumeš.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da se bomo znali izogniti spopadom, tudi notranjim, da pa ne bomo brez razloga bežali pred njimi.
Gregor
PRISLUHNI
