Ljubi moj sveti Odo!
Kljub temu, da se dobro zavedam, da nikoli ne bi zmogel držati in zdržati stroge samostanske discipline, zgodnjega vstajanja, neprestane molitve in dela, posta in pokore, samote samostanske celice in kar si takega bolj ali manj romantičnega slikamo o meniškem življenju … priznam, da mi srce vsake toliko zahrepeni po – reciva temu – puščavništvu.
Zakaj? Zato, ker moje pestro življenjsko dogajanje vključuje:
1. plačevanje položnic in vsega, kar je potrebno, da te položnice sploh lahko plačaš …
2. komunikacijo z otroki, ki mora biti vzgojna, potrpežljiva, nepopustljiva in ne preglasna … kar je dokaj težko, saj otroci rastejo in skupaj z njimi rastejo skrbi in pa seveda stroški in vsaj polovica že omenjenih položnic je povezana z otroki in njihovim brezplačnim šolanjem …
3. komunikacijo z ženo, ki si ji obljubil, da ji boš »zvest v sreči in nesreči, bolezni in zdravju ter da jo boš ljubil vse dni življenja« in ki je seveda v veliki meri kriva, da imaš otroke s katerimi moraš vzgojno, potrpežljivo, nepopustljivo in ne preglasno komunicirati … in je tudi odgovorna za dobro polovico druge polovice že omenjenih položnic …
4. stik z množico ljudi, za katere bi bilo boje, ko jih ne bi nikoli poznal, nikoli videl in ki bi jih, ko bi jih mogel, poslal nekam, da jih ne bi nikoli več videl …
In ko
5. k vsemu temu pripneš še občutljivo katoliško dušico, kakršna se mi zdi, da sem … ki se sekira in izprašuje vest zaradi mnogovrstnih medčloveških občutij, ki jih dnevno doživlja … je logično, da mi srce zahrepeni po samostanski samoti … kjer bi vse svoje misli, delo, skrbi in seveda stroške lahko preložil v druge roke!
Pa se čez pet minut zavem, da bi tam izza samostanskih zidov hrepenel prav po tem, od česar bi ta hip rad zbežal. Ni kaj … zdržati bo treba.
Ti, ljubi moj sveti Odo, si bil prvi v nizu svetih opatov iz znamenitega benediktinskega samostana v Clunyju … In tudi če si kdaj – pa četudi le za pet minut – zahrepenel po posvetnih skrbeh, tega nisi pokazal. Reda in pravil si se držal tako natančno, da bi te z veseljem posvojil.
Menda si nekoč v roki še držal nekaj kruha, da bi ga zaužil … pa je že padel »amen« v molitvi po jedi, in ker nisi želel kršiti reda in pravil, koščkov kruha nisi ne pojedel ne zavrgel … in so se v tvoji dlani spremenili v bisere.
Koliko biserov naša družina zmeče stran in svinjam, ker se ne držimo reda!
Ljubi moj sveti Odo. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
