Ljubi moj sveti Perpetua in Felicita!

Priznam, da kot otrok nisem bil kak poseben ljubitelj litanij. No, saj – roko na srce – tudi danes nisem, a odrasel človek lažje potrpi in si v dolgočasnih mu stvareh poišče vzvode za vaje iz ponižnosti in pobožnosti.

Sem si pa tudi kot otrok že znal poiskati drugačna veselja. Tako sem ob litanijah vseh svetnikov vedno čakal, da zaslišim vajini imeni. Strašno imenitno in celo s kančkom skrivnostnosti sta mi namreč zveneli: Sveta Perpetua in Felicita! 

In če je gospod župnik, zdaj seveda že pokojni – Bog mu daj večni mir in pokoj in zasluženo večnost – tedaj pa že zelo v letih, malo po svoje zamomljal vajini – kar menda ne bosta tajili – nenavadni imeni, so v moji otroški domišljiji zrasle podobe kakšne čudežne aparature, »perpetum mobile« na primer, ali pa me je odpeljalo v pravljični svet, kjer s pomočjo čudežnih besed, podobnih »abrakadabri«, dosežeš, kar želiš!

Nikoli pa se, vse do danes, nisem pozanimal kdo sta sploh bili. Vajini imeni sem nekako povezal s podobo dveh ne prav suhih in ne prav mladih nun. In nalašč ne bom rekel »redovnic« ali celo »redovnih sester«, ker ko človek reče »nuna«, se mu pred oči namala ena taka Perpetua ali Felicita, in ljudje, ki tale moj zapis berejo ali poslušajo, dobro vedo, kaj mislim, vidve, ljubi moji svetnici, pa verjetno ne, saj sta svojo mučeniško smrt pretrpeli davno preden je svet začel obrekovati nune in redovnice!

V ranem tretjem stoletju po Kristusu sta – zaradi Kristusa in za Kristusa – v ranem obdobju svojega življenja: v ranih dvajsetih, pretrpeli mučeniško smrt in v ranah zaključili svojo tuzemsko pot. Obe sta bili mladi mamici, ti ljuba Felicita, si svojega otroka celo rodila v zaporu, kajti tvoji rablji so bili kljub krutosti toliko usmiljeni, da te niso še noseče usmrtili, ampak so počakali do dneva po porodu in si tako šla, kot piše v poročilu: »od krvi do krvi, od babice k rablju«!

Gospodova pota so čudna in nedoumljiva. Verjetno bi vama danes vsak od nas svetoval, da svojih otrok nikar ne zapustita, ker da nedolžna otročiča potrebujeta mamo. In takih nasvetov sta se naposlušali že tudi tedaj. Pa vendar sta se odločili, da ne bosta zapustili Boga in presodili, da nedolžna otročiča bolj kot vse drugo potrebujeta mamo v nebesih. In čeprav zna biti Božja volja v očeh sveta kruta, je vendarle že od ranih časov znano, da prav stori, kdor se mu popolnoma prepusti in mu zaupa. Kot je to storil očak Abraham na kraju, ki se je – kako pomenljivo – imenoval »Morija« ali tudi »Bog poskrbi«!

Ljubi moji sveti Perpetua in Felicita! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas, da bomo upali, verjeli in ljubili, kot vidve. Da si bomo upali verjeti in ljubiti. Kot vidve.

Gregor

 

PRISLUHNI