Ljubi moj sveti padre Pio!
Jezus je – morda v trenutku slabosti, po katerih je ljubezen znana in prepoznavna – apostolu Petru dejal: »Karkoli boš zavezal v na zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 16,19)
Petrovi nasledniki pa so imeli več »slabih trenutkov« in so človeško pobožnost zbirokratizirali s komisijami, ki določajo, kdo je v nebesih in kdo ne … kdo je svetnik in kdo ne. In še dobro, da se to godi po »kandidatovi« smrti, sicer bi bili lahko vsi po vrsti razglašeni za mučence.
Pa smo se navadili …
Problemi nastanejo, ko ljudje koga še za časa življenja razglasijo za svetnika … in največ teh problemov je deležen nič krivi »svetniški kandidat«, saj ga že omenjene komisije začnejo tretirati kot najhujšega grešnika!
Bolj svet, slabše je. Oziroma: hujše.
In ti, moj ljubi pater Pij, si bil zelo svet.
A medtem, ko so člani posvetno svetih komisij, precejali komarje in se nažirali s kamelami … si se ti postil
Medtem ko so preštevali listke mete in kopra ter zrnca kumine … si ti prešteval jagode na rožnem vencu.
Medtem, ko so ti vezali težka in neznosna bremena … si ti v spovednici razvezoval in zavezoval, kar je bilo potrebno razvezati in zavezati.
Medtem, ko so potovali po morju in kopnem za enim samim spreobrnjencem, se ti tako rekoč vse življenje nisi premaknil z mesta … in se zaradi tebe in po tvojem posredovanju, še danes spreobračajo milijoni.
Gotovo ranjen … zaradi takega ravnanja … si prejel še Kristusove rane … In oboje si skrival.
Medtem, ko sta okrog tebe divjali dve svetovni vojni, si ti bil edino pravo in smiselno vojno: za svetost duš.
Ljubi moj pater Pij! Naj mi tvoj svetel zgled pomaga, da postanem tudi sam borec.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
