Ljubi moj sveti Pij X.!
Priznam, da ti pišem nekoliko v zadregi.
Bil si mi ljub in prijeten spremljevalec vse moje otroštvo, skozi vso puberteto in vse do odraslosti. Kot strasten bralec sem namreč prebral vse, kar mi je zvezano v platnice prišlo pod roke. Tako sem seveda bral tudi Hünermannove svetniške življenjepise, ki jih je v prevodih izdajalo Ognjišče. In med njimi tudi tvojega, ljubi sveti Pij, »Plamteči ogenj«! Ne le enkrat. Večkrat.
Tvoje otroške pobalinščine sem povezoval s tistimi Toma Sawyerja, le da Tom nikoli ni odrasel, ti, Beppo, pa si šel v šolo, v bogoslovje, postal duhovnik, škof, kardinal in na koncu še papež! Če ni to primerna štorija za malega nadebudnega ministranta, kot sem bil, in sem takrat še celo malo sanjaril o duhovniškem poklicu, dokler nisem srečal tiste, ki ji še danes rečem žena, in me je Bog usmeril na pravo pot. Kajti še sam si ne upam predstavljati kaj bi bilo z vesoljno Cerkvijo, ko bi jaz kdaj postal papež!
Od kod in čemu zadrega, sprašuješ?
Bral sem v tisti knjigi in se ti smejal, ko si bil odločno proti temu, da bi se duhovniki v talarjih vozili s kolesi. Da se ne spodobi, da ni treba podleči sleherni modni muhi, ki se pojavi in da je za duhovnika primernejša vprega, kočija … ali zgolj par čevljev.
Ne, ne zamenjujem tvoje borbe proti modnim trendom s tvojo borbo proti modernizmu in odkrito priznam, da v nekem teološko-filozofskem smislu niti ne vem in me nikoli niti ni zanimalo, kaj je modernizem. Naiven, kot sem, sem prepričan, da je Bog vedno v modi. In moderen. In me zato niti ni motilo, ko so me nekateri označili za modernista samo zato, ker ne znam latinsko in ker se mi ne zdi nič narobe, da obhajilo sprejmem v dlani. Če pustim, da se Bog dotakne moje najbolj skrite intime, predvsem pa mojih ran, ne vem zakaj bi se Bog kar na lepem zmrdoval nad mojimi rokami in se me ne bi hotel dotakniti.
Z ušesi sem zastrigel šele, ko sem jih slišal sklicevati se nate.
Prizadeval si si za pogosto – in ob tem seveda za vredno – prejemanje obhajila. Prav tako si prav ti zaslužen, da k prvemu svetemu obhajilu smejo pristopiti že otroci. Zato si te kar nekako ne znam predstavljati, kot botra eni taki neposrečeni bratovščini … lahko pa tudi, da se motim. Ne nazadnje se zavedam, da sem še precej daleč od svetosti, ti pa si že svet. Tisti iz bratovščine pa spuščajo take, da se mi zdi, da so že doktorirali iz svetosti, Bog mi odpusti mojo pikrost.
Ljubi Beppo, sveti papež Pij X.! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas, da se bomo ravnali po Duhu in po pameti, in ne toliko po modi in tradiciji.
Gregor
PRISLUHNI
