Ljuba moja sveta Poncijan in Hipolit!
Vajina zgodba je ena tistih, v katerih prepoznavam Bojo duhovitost. Seveda se, varno časovno distanciran, lahko nasmiham, vama pa, ki sta jo živela, pa verjetno ni zbujala smeha.
Ti, Hipolit, si bíl hude teološke boje z monarhijanci, ki so trdili, da je v Bogu ne le ena narava, temveč tudi le ena oseba, in da so Oče, Sin in Sveti Duh le tri imena za eno in isto Božjo osebo, ki se je skozi zgodovino, s času in kraju primerno osebo, različno pojavljala. V svojem boju zoper zmoto si šel predaleč, pretiraval si, kot se reče in kot se v »žaru borbe« rado zgodi, da človek, ki vleče stran od nevarnosti, potegne v napačno smer, si tudi ti zapadel v zmoto in učil podrejenost druge in tretje Božje osebe prvi.
V svoji zmoti si, ljubi moj sveti Hipolit, trmasto vztrajal, se sprl celo s tedanjim papežem Zefirinom, se prepiral in upiral tudi njegovemu nasledniku Kalistu, in bil tako in toliko časa »proti«, da si postal »protipapež« – prvi protipapež v zgodovini, na žalost pa ne tudi zadnji – s svojo duhovščino in vernimi sledilci. Bil si tudi proti papežu Urbanu in potem še proti njegovemu nasledniku, tebi, ljubi moj sveti papež Ponicijan.
No, spor se je končal, in tu zdaj nastopi že omenjena Božja duhovitost, ko se je začelo preganjanje kristjanov. Cesar Maksimin Tračan, ki je, mimogrede bodi povedano, do cesarskega naziva prišel tako, da je ubil svojega predhodnika in je bil tako na nek način vsaj proti cesarju, če že ne »proticesar«, vsekakor pa je bil proti kristjanom. Pri tem je bil tako dosleden in temeljit, da je v pregnanstvo na Sardinijo izgnal tako papeža kot protipapeža, torej tako tebe, ljubi moj Poncijan, kot tudi tebe, ljubi moj Hipolit!
In tam, v pregnanstvu, med težkim delom v rudnikih, sta se vidva, ljuba moja svetnika, ne le srečala, temveč tudi spravila in spoprijateljila. Ti Poncijan si se odpovedal svoji časti, ti Hipolit pa svoji zmoti, in ko so vajini, od naporov in trpljenja izmučeni trupli skupaj prepeljali v Rim, so vaju tudi skupaj začeli častiti kot mučenca in svetnika.
V tvojem življenjepisu, ljubi moj sveti Hipolit, berem, da si bil bister, nekoliko vihrav, častihlepen in trmast, zaradi česa si imel vse življenje hude težave in boje s svojo okolico in samim seboj. Priznam, da mi tale opis zveni neprijetno domače, in da se zlahka prepoznam v njem.
Ljuba moja sveta Poncijan in Hipolit! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa ga razlijta na vse nas, ki smo tudi radi – z razlogom ali brez njega – »proti«, da bi nas trma nikoli ne zanesla tako daleč, da bi bili proti Kristusu.
Gregor
PRISLUHNI
