Ljubi moj sveti Rihard!
Ni dolgo tega, kar sem se z nekom zapletel v pogovor o cerkvenih gozdovih. To so in niso posebne vrste gozdovi. Hočem reči: gozdove v glavnem delimo na listnate, iglaste in mešane gozdove, pri nas pa še na cerkvene.
Z mojim partnerjem v pogovoru sva se sicer precej sekirala, kljub temu pa nisva posekala nobene smreke ali hrasta. Govorila sva predvsem o tem, kako nespametno je bilo, da je Cerkev po osamosvojitvi v denacionalizacijskih postopkih vzela nazaj, kar ji je prejšnja oblast krivično odvzela. Lahko je biti pameten za nazaj in se po bitki razglašati za generala, in pred tridesetimi leti se nam je vsem zdelo fajn, prav in lepo, da se krivice poravnajo, a če bi bil tedaj jaz škof in bi vedel, kar vem danes, bi rekel: »Iz srca hvala, vendar: ne, hvala!«
Zakaj?
Večino vrnjenega nam je zdaj, po tridesetih letih, obviselo okrog vratu, kot mlinski kamen. Ali če povem preprosteje: Sekamo in prodajamo povrnjene gozdove, da lahko popravljamo žlebove in fasade na povrnjenih samostanih in drugih poslopjih, samostani pa se praznijo in druga poslopja bolj ali manj samevajo.
No, ja … malo pretiravam, tako kot zmeraj, zaradi poante, in slikam bolj črno, kot v resnici je, a ideja, da Cerkev za svoje delovanje potrebuje sredstva, se mi zdi v osnovi zgrešena. Mi si vendarle prizadevamo za zaklade v nebesih, mar ne?
In kaj ima vse to popraviti s teboj, ljubi moj sveti Rihard, ki si škofoval pred tisoč leti tisoč kilometrov stran? Nič, pravzaprav. Prebral pa sem v tvojem življenjepisu, da ti je kralj, ker si bil posvečen proti njegovi volji, zaplenil vse dohodke in imetje škofije, pa se zato sploh nisi zmenil. Naselil si se v najeto stanovanje in upravljal škofijo s pomočjo in prispevki zaupane ti črede. Obiskoval si župnije, pridigal in delil zakramente, darove, ki si jih dobil, pa delil naprej tistim, ki so bili še v večji stiski kot ti. In pri vsem tem nisi rekel ene žal besedice proti krivičnemu kralju. Zgled, vsekakor vreden posnemanja.
Resnici na ljubo je treba povedati, da si bil tudi ti deležen denacionalizacije, saj je kralj uvidel svojo napako, predvsem pa je videl, kako ti raste priljubljenost pri ljudeh. A tudi obtežen s posvetnim bogastvom, si ostal lahkotnega in na tuzemskost prav nič navezanega srca. Zase si obdržal le konja, da si lahko, kot si rekel, hitreje prišel do pomoči potrebnih, a pripravljen si bil prodati tudi tega, če bi uvidel, da je tako Bogu všeč. In ponavljam še enkrat: Zgled vreden posnemanja.
Ljubi moj sveti Rihard. Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
