Ljubi moj sveti Roman!
Tvoje ime je treba prebrati pazljivo in s pravilnim naglasom, sicer se lahko kaj hitro zgodi, da postaneš sveti roman!
In čeprav dostikrat govorimo ali vsaj slišimo govoriti o »svetih spisih in knjigah« ter seveda Svetem pismu, o svetem romanu vendarle še nisem slišal. Se pa tvoje življenje, ljubi moj sveti Roman, bere kot sveti roman. Ali pa vsaj roman o svetniku.
Najprej te je, glavnega junaka treba postaviti v čas in prostor: konec četrtega in začetek petega stoletja, nekje v Franciji, menda ob reki Seini. Ob prebiranju knjig o vzhodnih puščavnikih, si se odločil za podobno življenje in si si v samoti zgradil bivališče kjer si imel namen nemoteno slaviti Boga. Le-ta pa je ukrenil drugače, saj ti je v samoto sledil tvoj rodni brat Lupicin, ki se je kljub skupnim genom in vzgoji precej razlikoval od tebe. Ti si bil blag in uvideven, brat pa trd in zahteven: do sebe in do ljudi. Tako sta na kraju, ki sta ga poimenovala Condat – po naše Sotočje – skupaj rasla v ljubezni do Boga, iskala popolnost in si bila drug drugemu v pokoro.
A ker se mesto na gori ne more skriti in ker svetilke ne postavljamo pod mernik (glej Mt 5, 14-15), se je glas o vama razširil in kmalu je Condat postal mogočna opatija. Lupicin je sicer slehernega meniha, ki je popustil ali padel hitro odslovil, a ti, ljubi moj sveti Roman, si toliko molil za njih in se namesto njih pokoril, da so se odslovljenci poboljšani vračali.
Da bi ne bilo sporov, sta si z Lupicinom zgradila vsak svoj samostan, da so menihi lahko izbirali med strogim in še strožjim redom. Podoba Cerkve, če se mene vpraša, kjer se še danes ne ravno prepiramo, a precej na glas in burno razpravljamo o receptu za ljubezen. Nekateri jo pripravljajo brez usmiljenja, drugi ga dodajo zgolj ščepec, medtem ko tretji z usmiljenjem neusmiljeno pretiravajo. Četrti skušajo uveljaviti mnenje, da so o okusih ne razpravlja, kar je seveda res, pa čeprav je neko mero in standard vendarle treba ohraniti, vsi skupaj pa pozabljamo, da ljubezen ni jed in pijača, kot je pisal sveti Pavel Rimljanom, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.
A ker nam slednje sestavine – Svetega Duha – kronično primanjkuje, se o receptu neumorno razpravlja dalje.
Ljubi moj sveti Roman. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo spisali, če ne svete, pa vsaj dobre zgodbe svojih življenj.
Gregor
PRISLUHNI
