Ljubi moj sveti Sadot in tovariši!
Kot otrok sem nadvse rad prebiral pravljice, in še danes jih kdaj pa kdaj, kadar mi zmanjka drugega čtiva, poiščem na knjižni polici. Ena meni najljubših pravljičnih zbirk so seveda bile Pripovedke tisoč in ene noči: zgodbe, ki jih je, če gre verjeti pravljičnemu zapisu, tisoč in eno noč pripovedovala Šeherezada kralju Šahriarju in si tako iz noči v noč podaljševala ure življenja, ki so ji bile štete, ker se je okrutni, v ljubezni razočarani in prevarani kralj namenil po poročni noči ubiti sleherno svojo nevesto, da bi se tako izognil še eni prevari in razočaranju. Nevest se je zvrstilo kar nekaj, morda celo tisoč in ena, a Šeherezada je bila zadnja, kajti med vsem tem pripovedovanjem kralju ni zgolj omehčala srce, ampak mu tudi povila tri otroke.
In kaj ima ta pravljični zaplet opraviti s tabo, ljubi moj sveti Sadot?
Nič, pravzaprav. Razen tega, da ima večina od teh tisočih pripovedk svoj začetek in konec na skrivnostnem Orientu, v Arabiji in Perziji, kjer si se rodil in mučeniške smrti umrl ti, sicer kar nekaj stoletij pred njihovim nastankom, in da je tvoje pravo – perzijsko in ne latinjeno – ime: Šahdost, ki v prevodu pomeni »tisti, ki ljubi kralja«, kar me je seveda spomnilo tako na pravljičnega kralja Šahriarja kot na še bolj pravljično Šeherezado.
Bil pa si, to le povejva za vse tiste, ki prisluškujejo temu najinemu pogovoru, škof v Selevkeji in si na škofovskem sedežu nasledil mučeniško preminulega svetega škofa Simona. Da te čaka podobna usoda kot tvojega predhodnika, ti je bilo jasno, ne le zato, ker je tedanji perzijski kralj Šapur II. preganjal kristjane, temveč tudi zato, ker se ti je škof Simon oglasil v sanjah in ti to razodel. Lahko bi se bil vsemu skupaj izognil, ko bi se uklonil in molil k Soncu, a kako naj veren in krščen človek časti Sonce, ko pa pozna tistega, ki je Sonce ustvaril.
Ti, ljubi moj sveti Šahdost, ki si – sledeč svojemu imenu – bolj ljubil nebeškega Kralja kot svoje življenje, se pač nisi podredil zemeljskemu kralju, nisi pa si mogel – kot recimo Šeherezada – pomagati z nobeno pravljico. Kajti naše življenje ni pravljica, še manj pa to velja za večno življenje, ki je – čeprav ga mnogi imajo za pravljico – bolj resnično od zemeljskega.
Ljubi moj sveti Sadot in tovariši: 128 duhovnikov, diakonov, menihov in Bogu posvečenih devic! Obilo žegna za vaš god. Pa nam ga vrnite in izlijte na nas.
Gregor
PRISLUHNI
