Ljubi moj sveti Stanislav!
Dovoli, da začnem pri koncu, čeprav oba veva, ti pa sploh, da konca pravzaprav ni.
A ljudje se pač tako izražamo. Morda zdaj kdo v začudenju in nevednosti dviga obrvi, a če bi hotel prav vsako stvar razlagati, bi to vse skupaj precej zakompliciralo. Kot se je, čisto nehote in po nepotrebnem zakompliciral take moj uvod.
Hotel sem te le prositi za dovoljenje, da preskočiva vse preostale tvoje življenjepisne dogodke in se pogovoriva o zadnjem na seznamu. Ki bi mu pravzaprav težko rekli, da je življenjepisni, ker je bolj in pravzaprav smrtopisni.
Ti, ljubi moj sveti Stanislav, krakovski škof, si pričakoval, da bo Boleslav, poljski kralj, svojim podanikom zgled s svojim življenjem, pa je bil vse kaj drugega, saj svojih strasti ni prav nič brzdal in je za ohranitev svojega položaja uporabljal vsa sredstva. Pred njim so v strahu za svoja življenja in imetje trepetali prav vsi … razen tebe, ki si mu upal v obraz očitati njegove napake in ga pozvati k pokori in spreobrnjenju. In ker je svarilo ostalo brez učinka, si ga izobčil. Tiran je zaukazal tvoj umor. A nihče ni hotel biti krivičen rabelj tvoji sveti glavi, zato se te je z mečem lotil kar sam.
Tvoja mučeniška smrt je ljudi seveda navdala z žalostjo, a tudi s pogumom, da so pregnali brezbožnika, samega Boleslava pa vseeno pretresla do te mere, da je iskal pokore z romanjem v Rim. In kot pripovedujeta legenda in pesem o Mutcu Osojskem, se je na povratku ustavil v samostanu ob jezeru na avstrijskem koroškem, kjer je v tišini in s ponižnostjo opravljal najnižja dela. Vsi so mislili, da je mutast, vse dokler ni na smrtni postelji spregovoril in se spovedal svojega greha.
Legenda in pesniška svoboda gor ali dol, prav nič mi ni važno ali zgodba drži ali ne. Pomembno se mi zdi dvoje: Da je vsekakor možno in verjetno, da v moči Božje ljubezni, pravičnosti in usmiljenja, rabelj in žrtve sedita drug poleg drugega pri nebeški svatovski mizi, in da nas grehi ohromijo, da nam zavežejo usta in iz nas napravijo »mutce«, da ne znamo in ne zmoremo pričevati za Boga in evangelij.
Duhoviti dejstvo pa se mi tudi zdi, da se je poljska zgodba zaključila na slovenskem, saj je tudi naša dežela na nek način – Poljska. Glede na to, da se in kako se še vedno delimo na »ta rdeče« in »ta bele«, takole navzven zgledamo kot rdeče-bela poljska zastava.
Ljubi moj sveti Stanislav. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
